Slovenija, 30. januar 2026 – V zadnjih dneh je v javnosti odmevala prijava, s katero je nevladna organizacija Inštitut 8. marec stranko Demokrati Anžeta Logarja prijavila Računskemu sodišču. Jedro očitkov v prijavi pa naj bi bila pretvorba Facebook strani Lars & Sven Foodtruck v uradno stran politične stranke Demokrati Anžeta Logarja, s čimer naj bi nova stranka pridobila približno 21 tisoč sledilcev, ki so prvotno spremljali vsebine, povezane s ponudbo burgerjev.

Vprašanje, ali je takšna poteza etična, je skoraj retorično. Mnogo bolj pomembno – in za javnost bistveno – pa je vprašanje, ali je Računsko sodišče sploh pravi naslov za presojo takšnega ravnanja.

Računsko sodišče Republike Slovenije ima jasno in zakonsko opredeljeno vlogo: nadzor nad porabo javnih sredstev ter presojo zakonitosti in smotrnosti poslovanja uporabnikov javnega denarja. Njegova pristojnost ni presoja etike političnega komuniciranja, še manj pa razsojanje o lastništvu ali preimenovanju zasebnih računov na družbenih omrežjih. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje porabe proračunskih sredstev, temveč za upravljanje digitalne skupnosti na platformi, ki je v zasebni lasti korporacije Meta.

To pa ne pomeni, da je zadeva nepomembna ali nedolžna. Ravno nasprotno.

Ključno dejstvo, ki ne bi smelo uiti razpravi, je položaj sledilcev. Ti ljudje niso sledili politični stranki. Sledili so ponudbi burgerjev, kulinarični zgodbi, podjetju. Čez noč so bili – brez obvestila, brez soglasja in brez aktivne odločitve – preoblikovani v občinstvo politične stranke. Res je, da lahko sledilci stran zapustijo. A to ne spremeni dejstva, da so bili v trenutku preimenovanja zavedeni in postavljeni pred izvršeno dejstvo.

V tem smislu ne gre zgolj za tehnično vprašanje spremembe imena Facebook strani, temveč za vprašanje zaupanja, legitimnosti in poštenosti v digitalnem prostoru. Politična stranka, ki gradi svojo prisotnost na občinstvu, pridobljenem pod povsem drugim namenom, stopa na spolzek teren – ne nujno kazensko, gotovo pa etično in družbeno problematično.

Če je treba iskati institucionalne odgovore, so ti drugje. Pri Meti, ki določa pravila upravljanja strani. Pri tržnem inšpektoratu, če govorimo o zavajajoči praksi. Pri informacijskem pooblaščencu, če se odpre vprašanje spremembe namena obdelave uporabniških podatkov. In nenazadnje, v javni razpravi, kjer bi morali postavljati standarde politične kulture v digitalni dobi.

Zato je prav, da javnost razume naslednje: dejstvo je, da Računsko sodišče ni prvi pristojni arbiter tega primera, ne pomeni pa, da je ravnanje sprejemljivo. ko sledilec burgerjev postane sledilec politike. Pomeni le, da se razprava ne sme voditi na napačnem naslovu. Če želimo resno govoriti o zlorabah zaupanja na družbenih omrežjih, moramo najprej pravilno poimenovati problem – in nato poiskati tudi prave varuhe pravil. V nasprotnem primeru tvegamo, da bomo imeli veliko hrupa, malo jasnosti in še manj odgovornosti./J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena/