Slovenija, 5. februar 2026 – V Sloveniji imamo zanimivo navado, da o stvareh, ki so dolgoročno najpomembnejše, govorimo najmanj. Ena takih tem je priliv ekonomskih migrantov iz držav nekdanje Jugoslavije. Ne zato, ker bi bil nepomemben – ravno nasprotno. Ampak zato, ker je neprijeten. In pred volitvami še posebej.

Gre za največji in trajen migracijski tok v državo. Vpliva na trg dela, na socialno državo, na javne finance in – tega si politika nerada prizna – tudi na strukturo volilnega telesa. Kljub temu pa Slovenija o tem še vedno nima jasne, izrečene in zapisane strategije.

Zakaj je tako? Zato, ker bi bilo treba, če bi jih resno analizirali, odgovoriti na neprijetno vprašanje, in sicer kakšen kader si Slovenija sploh želi? Ne koliko ljudi. Ne iz katerih držav. Ampak: kakšno znanje, kakšne kompetence, kakšno dodano vrednost so ti kadri sposobni doprinesti.

Na to vprašanje politika že leta ne odgovarja. Namesto tega se sklicuje na »potrebe gospodarstva«, ki v praksi pomenijo nekaj zelo konkretnega: poceni, hitro razpoložljivo in praviloma nizko kvalificirano delovno silo.

Morda zato, vsaj mi jih nismo našli, podatkov o izobrazbeni strukturi priseljenih skoraj ni v javni razpravi. In to ni naključje. Če bi bili ti podatki jasno predstavljeni, bi bilo treba priznati, da se država – ob vsej retoriki o razvoju, inovacijah in zeleni preobrazbi – v resnici opira na model nizke dodane vrednosti.

Podjetja delajo, kar je logično. Država pa ne dela, kar bi morala.

Podjetjem ne gre očitati veliko. Delujejo racionalno saj si z takšno delovno silo znižujejo stroške dela, zapolnjujejo primanjkljaje, ohranjajo konkurenčnost na kratek rok.

Zato problem pri podjetnikih – čeprav se tudi podjetniki neradi spopadejo z resnico, da zaradi svoje kratkovidnosti ne vidijo stanja, da jih konkurenti prehitevajo tako po levi, kot po desni – a ne po političnih cestah ampak poslovnih.

Osnovni problem pa je v tem, da država nima hrbtenice, da bi rekla: to je smer, v katero gremo – in to je smer, v katero ne gremo. A ob tem velja vedeti! Ko država nima kadrovske politike pod kontrolo, jo ima trg. In trg ne pozna razvoja države, pozna bilanco. In kot se ve, ima ta že negativne predznake.

Tudi to velja vedeti! Socialna država ni brezplačna – a se o tem ne govori

Ob uvozu nizko kvalificirane delovne sile in združevanju družin se povečuje pritisk na šolstvo, zdravstvo, stanovanjsko politiko in socialne transferje. To ni ideološka trditev. To je matematika.

Toda v Sloveniji se je o tem skoraj nemogoče pogovarjati trezno. Vsaka omemba socialnih posledic je hitro diskreditirana kot nestrpnost ali napad na ljudi. Kar je priročno – saj tako ni treba govoriti o sistemu.

A dejstvo je, da socialna država stane. In če je ne financira produktivno gospodarstvo, jo financira dolg. Ali pa prihodnje generacije.

In še to! Pred volitvami vsi to vedo – in vsi molčijo

Posebnost predvolilnega časa je, da se tej temi ne izogibajo le iz strahu pred kritikami, ampak tudi iz preračunljivosti. Ekonomski migranti in njihovi družinski člani so danes del volilnega telesa. To je dejstvo. In politika to ve.

Zato se govori na splošno, mehko, nedoločeno. Nihče ne želi povedati, kakšno migracijsko in kadrovsko politiko bi dejansko vodil. Ker bi s tem nekoga razočaral. Toda politika, ki želi ugajati vsem, na koncu ne vodi nikogar.

Ne gre za ljudi. Gre za smer države.

To ni zapis proti ekonomskim migrantom. To ni zapis proti Balkanu. To ni zapis o identiteti. Gre za nekaj veliko bolj dolgoročnega – in zato pomembnega: gre za razvojno logiko države. To pa pomeni, da se velja vprašati ali  želimo tekmovati z znanjem ali s ceno dela? Ali želimo socialno državo, ki jo lahko vzdržujemo? Ali sploh vemo, kakšna Slovenija naj bo čez dvajset let?

Če politika na ta vprašanja tudi pred temi volitvami ne bo odgovorila, to ne bo nevtralna odločitev. To bo odločitev za nadaljevanje sedanjega stanja krožnega gibanja brez dolgoročnega učinka. In račun za to odločitev ne bo političen. Bo zelo konkreten./Objavo pripravil: J. Temlin/