Slovenija, 6. februar 2026 – V Sloveniji se že leta ponavlja ista razprava, in sicer ali smo premalo delovni, ali delamo prepočasi, ali smo postali preveč delovno neaktivni. Ta razprava je priročna – ker preusmeri pozornost proč od tistih, ki imajo v rokah dejanske vzvode sprememb. Ob tem se pogosto navajajo ocene, da je povprečen slovenski delavec »zares produktiven« le tri ali štiri ure na dan. In takšne trditve oz. navedbe hitro zanetijo ogorčenje – in skoraj vedno zgrešijo bistvo.

Namreč, resnični problem Slovenije ni v delavcih. Resnični problem je v tem, da država že dolgo ne ustvarja pogojev, v katerih bi se produktivnost lahko hitreje povečevala. Še več! Resnični problem je v tem, da se kot država na področju produktivnosti premikamo prepočasi. In to ni vtis. To so številke.
Najprej je treba vedeti – Kaj sploh pomeni produktivnost?
Ko govorimo o razvoju države, ne govorimo o subjektivnem občutku zasedenosti, ampak o zelo konkretnem kazalniku: koliko dodane vrednosti ustvarimo z eno uro dela.
V EU se produktivnost meri preprosto: BDP / dejansko opravljena ura dela.
Povprečje EU je postavljeno na 100. In tukaj se začne nelagodna resnica, in sicer, da Slovenija že leta stoji na mestu.
Zadnja leta Slovenija dosega približno 84 % povprečne produktivnosti EU. To ni enkraten zdrs, temveč stabilno stanje, ki se ponavlja iz leta v leto. To pomeni, da z eno uro dela ustvarimo okoli 16 % manj vrednosti kot povprečen Evropejec.
Kar je še pomembneje? To, da se ta delež že več let bistveno ne izboljšuje. Medtem ko države, kot so Nemčija, Avstrija, Nizozemska ali Francija, z eno uro dela ustvarijo bistveno več, Slovenija caplja za njimi – ne dramatično, a vztrajno. A to ni posledica lenobe slovenskih delavk in delavcev. Ne! To tudi ni posledica pomanjkanja znanja. In tudi ni posledica tega, da bi ljudje delali premalo. Slovenci ne delamo bistveno manj ur, kot oni tam »zgoraj«. Ne! To tudi ni posledica pomanjkanja truda. To je posledica, kar je bistvo, je to, da je to posledica okolja, v katerem delamo.
Malo za vzpodbudo?!  – Češka in Poljska
Primerjava z državami, kot sta Češka in Poljska, pokaže še nekaj pomembnega. Češka je nekoliko pod Slovenijo, a se sooča s podobnim problemom počasne konvergence. Poljska, ki ima precej nižjo produktivnost, a se je, to velja dodati, dolga leta hitro približevala EU povprečju.
In Slovenija! Obstala nekje vmes. Previsoko, da bi nas skrbelo, a prenizko, da bi bili zadovoljni. A je ob tem podariti, da je to nevaren položaj, saj ustvarja občutek, da »ni tako slabo« – in hkrati opravičuje neodločnost.
Zakaj počasna rast produktivnosti boli vse?
Produktivnost ni suhoparna statistika, rezervirana za ekonomiste in poročila državnih uradov. Je temelj skoraj vsega, kar nas vsak dan skrbi: rasti plač, obremenitev dela, vzdržnosti pokojnin, kakovosti javnih storitev in predvsem konkurenčnosti podjetij.

Dejstvo je, če produktivnost raste počasi, se tudi življenjski standard izboljšuje počasi. In takrat se začne znani občutek: delamo veliko, trudimo se, a imamo stalno občutek, da zaostajamo. To ni psihološki problem. To je ekonomska realnost.
In zdaj še bistveno vprašanje – kdo je odgovoren?
Produktivnost ne raste sama od sebe. Ne zraste zato, ker ljudi bolj pritisnemo naj delajo. In ne zraste zato, ker delajo več ur. Ne! Produktivnost raste, ko država: odstranjuje administrativne ovire, spodbuja vlaganja v tehnologijo in znanje, omogoča fleksibilno, a varno delo, skrbi za učinkovito javno upravo in se ustvarja stabilno in predvidljivo okolje.
Če se produktivnost desetletje premika počasi, to pomeni samo eno: politika ni opravila svojega dela. Ne zato, ker ne bi govorila o razvoju, ampak zato, ker ga ni znala ali hotela udejanjiti. Kajti brez »prebujenja« politike bo Slovenija še naprej delala veliko – in napredovala počasi. In to je razkošje, ki si ga majhna država kot je Slovenije, v vse bolj konkurenčni Evropi, preprosto ne more več privoščiti. 

In še to! Če želi politika pred volitvami govoriti o razvoju, mora jasno povedati, kako bo dolgoročno zagotovila pogoje poslovanja tistim, ki polnijo državo blagajno. Torej, mora zagotoviti stabilno in predvidljivo okolje, ne da samo moralizira o delovni etiki, produktivnosti ob tem pa, milo rečeno, slabo vodi Slovenijo. Navedeno je osnova trditve, da slovenska produktivnost stoji in politika ob tem mirno drema./objavo pripravil: J. Temlin/fotografija le ponazoritvena/