Slovenija, 10. februar 2026 – Slovenija se danes ne vodi v krogu premišljene politike, temveč v kvadratu improvizacije in omejenih sposobnosti vladanja. Zato ta kolumna, brez plašnic, ponuja pogled, zakaj pomanjkanje strateškega vodenja zavira razvoj države ter kako selektivna javna razprava prikriva resnične posledice neučinkovitega upravljanja države. 

Res je, da Slovenija danes ni država brez oblasti, ampak je država brez smeri. Namreč, sedanja vladna ekipa ne vodi Slovenije v krogu premišljene, dolgoročne politike, temveč v kvadratu lastnih omejitev. To pomeni nenehno zaletavanje v vogale kvadrata – kjer odločitve niso posledica strategije, temveč improvizacije, pomanjkljivega znanja in slabega razumevanja politike kot veščine upravljanja države.

Problem ni ideologija, temveč vladanje samo. Države ni mogoče učinkovito voditi z všečnimi potezami, kratkoročnimi političnimi učinki in kadrovskimi lojalnostmi. Tak način ustvarja razpršenost odgovornosti, neusklajenost med resorji ter postopno izničevanje tudi tistih redkih usmeritev, ki bi lahko bile pravilne, a se zaradi slabega izvajanja vedno znova končajo v napačni smeri.

Najbolj očitne posledice takšnega vodenja se kažejo na ključnih področjih: stanovanjska politika ostaja počasna in nepovezana, dolgotrajna oskrba je ujeta v zmedo nejasnih rešitev in slabe priprave, kulturna politika pa se vse bolj razume kot prostor ideološkega razmejevanja namesto razvoja. Skupni imenovalec teh področij ni pomanjkanje denarja ali zakonodaje, temveč pomanjkanje sposobnosti vodenja.

Posebej zaskrbljujoče je, da se o tem vse redkeje vodi resna javna razprava v osrednjih medijih. Namesto sistemske kritike prevladuje selektivno poročanje, pogosto prilagojeno strankarskim pogledom. Posledično se razprava seli drugam – na družbena omrežja in v manjše, neodvisne medije, kjer prostor za kritično misel sicer še obstaja, vendar njegov učinek ni zadosten, da bi ozko politično opredeljena javnost, ujeta v logiko »samo naši so pravi«, dojela, da se Slovenija vodi slabo, predvsem pa neučinkovito politiko. To pa pomeni, da takšno stanje onemogoča resno institucionalno razpravo. 

Dejstvo je, da v Sloveniji politični akterji ne zmorejo preseči ozko usmerjenih političnih pogledov, še huje pa je, da prav ti pogledi danes usmerjajo in upravljajo državo. 

Njihova politična ozkoglednost zavira razvoj gospodarstva, ki je temelj družbenega napredka in osnova za delovanje vseh drugih podsistemov. Pri tem velja poudariti, da s tem ni rečeno, da mora biti gospodarstvo arbiter odločanja o delovanju urejene države, temveč le da brez njegovega zdravega razvoja ni mogoče zagotoviti stabilnega družbenega napredka.

Namen tega razmisleka ni prepričevanje zvestih podpornikov katerekoli politične opcije. Ti so presojo že zdavnaj zamenjali z lojalnostjo.

Namen te objave je le nagovoriti tisti del javnosti, ki brez političnih plašnic vidi stanje bolj jasno, a morda še ni povsem ubesedil spoznanja, da se država ne razvija, temveč obstaja v stanju trajne improvizacije.

Slovenija danes ne potrebuje novih obrazov ali novih sloganov. Potrebuje sposobnost vladanja. Dokler bo politika delovala v kvadratu, se bomo kot družba zaletavali v iste vogale. In vsak naslednji trk bo dražji od prejšnjega.

Molčanje v takem trenutku ni nevtralnost. Je soglasje k nadaljevanju vladanja v kvadratu. Po takšnem vladanju v kvadratu bi morala prihodnja vlada nujno preiti na premico prihodnosti – jasno usmerjeno, premišljeno in sposobno za trajnostne odločitve./J. Temlin/