Slovenija, 22. februar 2026 –  Država lahko preživi marsikatero politično napako. Ne more pa dolgoročno preživeti, če izgublja ljudi, ki bi jo morali graditi naprej. O odhajanju mladih poslušamo že leta. Razprave so vedno podobne: višje plače v tujini, boljši pogoji, širše možnosti. Toda težava ni zgolj v številkah na plačilni listi. Težava je v občutku, da sistem doma nima jasne smeri.

Mladi strokovnjaki danes ne iščejo samo dohodka. Ne! Mladi iščejo predvidljivo okolje, meritokracijo, strokovno spoštovanje in občutek, da je njihov trud in njihovo znanje del širše zgodbe. Ko tega ni, odločitev postane racionalna – ne čustvena. Odhod ni izdaja. Je prilagoditev.

Posebej zgovorno je, da se problem pogosto reducira na stanovanjsko politiko ali obdavčitev. To sta pomembna dejavnika, a nista jedro. Jedro je zaupanje. Če mladi ne verjamejo, da bodo pravila igre stabilna, da bodo napredovali po znanju in ne po poznanstvih ter da bo njihovo delo umeščeno v dolgoročno strategijo države, potem tudi subvencije ne zadržijo nikogar.

V gospodarstvu to pomeni pomanjkanje visoko usposobljenih kadrov. V zdravstvu pomeni prazne oddelke in preobremenjene ekipe. V javni upravi pomeni stagnacijo. Izguba mladih ni abstraktna demografska skrb – je neposreden udarec v sposobnost države, da sploh deluje.

Še bolj zaskrbljujoče pa je, da odhajanje pogosto spremlja tišina. Ne zato, ker problema ni, ampak ker smo ga normalizirali. Vsaka generacija naj bi “šla malo v tujino”. A ko začasno postane trajno, država izgublja ne le ljudi, ampak investicijo v njihovo izobraževanje, energijo in ideje.

Najnevarnejši signal je brezbrižnost. Ko mladi ne protestirajo več, ko ne zahtevajo sprememb, ampak preprosto odidejo, to ni znak stabilnosti. To je znak, da so izgubili vero v možnost izboljšanja.

Država, ki želi prihodnost, mora ustvariti okolje, kjer ambicija ni tveganje, ampak priložnost. Kjer uspeh ni sumljiv. In kjer se znanje ne počuti odveč.

Če tega ne bomo razumeli, bomo še naprej presenečeni nad statistikami o odhajanju. A presenečenje bo samo kratek trenutek. Posledice bodo dolgoročne. Prihodnost, ki jo danes izgubljamo, se ne bo vrnila z nobeno reformo za nazaj.

In še to! V času pred volitvami vam bodo vsi politiki govoričili, da na mladih svet stoji. A če bi politiki res tako mislili, mladim ne bi izmikali “lestev”, po katerih ti želijo višje, da bi ustvarjali družbeni napredek, ki vključuje izboljšanje kakovosti življenja, gospodarsko rast, tehnološki razvoj in splošno blaginjo. Izmikajo pa jim “lestve” zato, ker se bojijo, da jih ne bi prehitro zamenjali zaradi njihove nesposobnosti./Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena/