Slovenija, 24. februar 2026 – Prva tri televizijska soočenja niso ponudila le treh različnih uredniških pristopov, temveč tri različne predstave o tem, kaj naj bi demokratična razprava sploh bila.

Na POP TV smo vsaj približno dobili to, kar volivci pričakujejo: neposreden trk argumentov, možnost replike in občutek, da kandidati odgovarjajo drug drugemu, ne zgolj voditelju. Soočenje je bilo – z vsemi pomanjkljivostmi – vendarle soočenje.

Na RTV Slovenija pa je bila logika drugačna. Namesto razprave smo spremljali discipliniranje sogovornikov. Vprašanja so bila zastavljena z izrazito preskriptivnim podtonom, čas za replike omejen, dinamika pa takšna, da so kandidati bolj odgovarjali na teze voditeljev kot drug drugemu. Oddaja je delovala kot institucionalno zaslišanje – formalno korektno, vsebinsko strogo, a demokratično osiromašeno.

Na Planet TV je prevladoval drugačen problem: fragmentacija. Hitri rezi, kratki odgovori, nizanje vprašanj brez poglobitve. Namesto soočenja konceptov smo dobili serijo mini-intervjujev, stisnjenih v televizijski tempo. Učinek je bil bolj podoben izpraševalnici kot resni razpravi o alternativah, ki so pred državo.

Če bodo prihodnja soočenja sledila tem vzorcem, bo volilno telo prikrajšano za tisto, kar najbolj potrebuje – jasen, neposreden in vsebinsko poglobljen spopad idej. Televizije imajo moč, da ustvarijo prostor razprave. Vprašanje je, ali ga želijo.

Sami se ob pogledih na ekrane omenjenih televizij nismo spraševali, kaj šele, da bi ocenjevali nastopajočih, ker bodo to, kot se ve, 22. marca storile volivke in volivci. Mi smo le zapisali našo oceno, videno na ekranu treh televizij – RTV Slovenija, ki jo vsi plačujemo za uravnoteženo poročanje, in dveh komercialnih televizij Planet TV in POP TV, ki se programsko lahko “nagibata” skladno s svojo uredniško politiko./J.T./