Slovenija, 12. marec 2026 – V zadnjem času postaja vse težje prezreti vzorec ravnanja sedanjih vladajočih strank, in sicer kadrovanje na številne pomembne položaje.

Ob tem pa je težava za, da vse manj deluje kot iskanje najboljših strokovnih rešitev in vse bolj kot premišljeno utrjevanje politične lojalnosti. Namesto vprašanja, kaj je dolgoročno dobro za državo, se zdi, da prevladuje vprašanje, kdo bo zanesljivo varoval trenutno politično usmeritev.

V takšnem kontekstu se morda sliši paradoksalno, a morebitna ponovna zmaga teh strank sploh ne bi bila najslabši možni scenarij. Prav nasprotno. Šele takrat bi izginili vsi izgovori, zunanje krivde in nenehna sklicevanja na prejšnje vlade. Ostali bi zgolj goli rezultati. In ti bi jasno pokazali, kaj je bilo v obdobju vladanja 2022–2026 dejansko narejeno – in česa ne.

Naj bo povsem jasno: to ni izraz podpore sedanji opoziciji. Ta v mnogih pogledih ne ponuja prepričljive alternative. Gre za nekaj drugega, bistveno bolj temeljnega. Gre za vprašanje, ali Slovenija z načinom vladanja, ki daje prednost politični pripadnosti pred strokovnostjo, sploh še gradi strateško prihodnost. Ali pa zgolj upravlja sedanjost, medtem ko dolgoročni razvoj ostaja talec kratkoročnih političnih interesov.

Odgovornost se danes najbolj jasno razkriva prav skozi kadrovske odločitve in njihove učinke na konkretna področja.

Recimo v zdravstvu, kjer se ključne položaje pogosto zapolnjuje po kriteriju politične sprejemljivosti, ne pa sistemskega znanja, posledice nosijo pacienti v obliki daljših čakalnih vrst in razrahljanega zaupanja v javni sistem.

V gospodarstvu, kjer odsotnost stabilne in kompetentne razvojne politike duši investicijsko okolje, medtem ko podjetja vse težje načrtujejo prihodnost v razmerah stalnih sprememb in nejasnih signalov oblasti.

Pri obrambi, kjer kadrovska in strateška neodločnost neposredno vplivata na pripravljenost sistema, čeprav se varnostno okolje v Evropi objektivno slabša.

In tudi pri dolgotrajni oskrbi, kjer se leta govori o reformah, a odgovorni položaji ne prinašajo rešitev, temveč zgolj nove zamike – na račun starejših in njihovih družin. To ni reforma, to je nedodelan projekt.

Vse to pa se ne dogaja v vakuumu. Skupni imenovalec teh politik je tudi vse večji pritisk na javne finance. Proračunski primanjkljaj ni abstraktna številka, temveč neposredna posledica slabih prioritet, neučinkovitih odločitev in političnega upravljanja države. Če ob tem ni jasnih rezultatov na ključnih področjih, se upravičeno postavlja vprašanje, komu in čemu je takšno vladanje sploh namenjeno.

Prav zato ponovni mandat ne sme biti nagrada. Mora biti preizkus. Preizkus, ali bo oblast končno postavila strokovnost pred lojalnost, dolgoročne interese pred kratkoročno politiko in državo pred lastno močjo. Če tega ne bo, bo Slovenija plačala ceno – ne le v besedah, temveč v zdravju, gospodarstvu, varnosti in socialni stabilnosti. Takrat bo jasno: vladanje, ki se zadovolji s kadrovskim nadzorom in političnimi koristmi, ni prihodnost. Je dolgoročna izguba.

Še več! To je smer, ki vodi v pogrom. Dejstvo je, da oblast, ki ne gradi, ampak le obvladuje, dolgoročno ni dobro za državo. Še huje je, da ni dobra za, s svojo glavo, mislečih državljanov. Da se razumemo, to velja tako za levo in desno usmerjene, a pragmatično misleče državljane! Res pa je, da to ne velja za poslušne in pohlevne./Objavo pripravil: J. Temlin/