Slovenija, 17. marec 2026 – V zadnjih letih postaja vedno bolj očitno: kadrovanje v državi vse manj pomeni iskanje najboljših ljudi in vse bolj utrjevanje politične lojalnosti. Na pomembne položaje prihajajo posamezniki, pri katerih se pogosto najprej preverja politična zanesljivost, šele nato strokovna teža.

To ni nova praksa. Toda razsežnost, s katero se danes pojavlja, odpira resno vprašanje: ali država še vedno deluje kot skupni javni prostor ali pa počasi postaja kadrovski plen političnih struktur.

Paradoks je, da morebitna ponovna zmaga sedanje oblasti sploh ne bi bila nujno najslabši scenarij. Prav nasprotno. Šele takrat bi dokončno odpadli vsi izgovori. Ne bi bilo več prejšnjih vlad, ne razmer iz preteklosti, ne zunanjih krivcev. Ostali bi samo rezultati. In ti bi povedali več kot tisoč političnih govorov.

Naj bo jasno: to ni podpora opoziciji. Ta pogosto ne ponuja nič bolj prepričljive alternative. Gre za nekaj bolj temeljnega – za vprašanje, ali Slovenija s takšnim načinom vladanja sploh še gradi strateško prihodnost.

Dejstvo je, da takšna stanja ne gradijo prave prihodnosti. Ravno nasprotno! Posledice se že vidijo, in sicer:

• V zdravstvu, kjer politični vplivi na vodenje institucij razjedajo sistem, čakalne vrste pa se podaljšujejo.
• V gospodarstvu, kjer podjetja vse težje načrtujejo razvoj v okolju nepredvidljive politike in nejasnih signalov države.
• V obrambi, kjer kadrovska in strateška neodločnost slabita pripravljenost sistema v času, ko se varnostne razmere v Evropi očitno zaostrujejo.
• In pri dolgotrajni oskrbi, kjer se o reformi govori že leta, a ljudje še vedno čakajo na sistem, ki bi moral obstajati že zdavnaj.

Vsako od teh področij ima skupni imenovalec – odločitve o ljudeh na vrhu. In od teh odločitev so odvisne tudi posledice.

Toda obstaja še en račun, ki ga država ne more skriti. Proračunski primanjkljaj. Ta ni samo ekonomski podatek. Je politično ogledalo. Kaže, kako država razporeja denar, kako postavlja prioritete in koliko stanejo slabe odločitve.

Ko se primanjkljaj povečuje, rezultati pa niso vidni v zdravstvu, gospodarstvu ali socialni varnosti, se postavi preprosto vprašanje: kaj smo s tem denarjem pravzaprav zgradili?

Vidite, zato ponovni mandat sedanje oblasti ne bi bil nagrada ampak dokaz njene zgrešene politike, ki bi se dokončno razkrila v njenem »podaljšanem« mandatu. Zakaj podaljšanem? Zato, ker je dvomiti, da se da s takšno politiko, kot jo vodi ta, da preživeti celoten naslednji mandat. Če in bo to ljudstvo stoično preneslo je tej vladi potrebno postaviti spomenik.

In še to! To bi bil dokončni test ali je politika sposobna postaviti strokovnost pred lojalnost, državo pred stranko in prihodnost pred trenutni diktatorski politični nadzor.

Če tega ne bo, bo račun kmalu izstavljen. Ne v političnih polemikah, ampak v vsakdanjem življenju ljudi.

Kajti oblast, ki ne gradi države, ampak zgolj nadzoruje položaje, ne zapušča dediščine. Zapušča zasutje. In prav, da smo ga deležni, ker le to zagotavlja spametovanje – razen, če se preoblikujemo Slovenijo v Severno Korejo. Na dobri poti smo! Pot nakazano na včerajšnjem »dvobojevanju« na POP TV./Objavo pripravil: J. Temlin/