Volčji Potok, 6. april 2026 – Ob teh prazničnih dneh smo skočili v naš biser Arboretum Volčji Potok, kjer je množica ljudi občudovala hortikulturno »ponudbo« tega izjemnega parka – Res je izjemen!

Ko smo se, mimogrede – ne s posebnim namenom – ustavili ob napisni tabli in že zraščenih gradbenih ostankov, smo na tabli prebirali nekaj kratkih podatkov o zgodovini in o prvotnih lastnikih parka. To pa je bila tudi osnova, da smo nekoliko pobrskali o pozabljeni zgodovini lastnikov parka, kar veliko obiskovalcev tega našega bisera, enako, kot se je to doslej dogajalo tudi nam, enostavno prezre.

In to smo zbrali iz javno dostopnih podatkov

Arboretum Volčji Potok (pogosto imenovan tudi Souvanov park) je eden najpomembnejših slovenskih parkov in arboretumov, ki se je razvil iz zasebnega posestva ob vznožju hriba z ruševinami starega gradu. Njegova zgodovina sega vsaj v 13. stoletje (prva omemba 1220), a prava »parkovna« zgodba se začne v 19. stoletju z družino Souvan, ki je posestvo preoblikovala v umetniško urejen krajinski park z eksotičnimi drevesi, ribniki in francoskim parterjem.

Zgodnji lastniki (do 1882)

Posestvo Volčji Potok (Wolfsbühel ali Volčji potok) je menjavalo lastnike že od srednjega veka. Valvasor ga v Slavi vojvodine Kranjske (1689) opisuje kot tabor z dvema stavbama: starejšim utrjenim gradom na hribu (ruševine še danes vidne) in mlajšim dvorcem ob vznožju. Ob koncu 16. stoletja je bil v lasti rodbine Bonhomo. Kasneje so ga imeli dr. Janez Burger in njegova hči Pavlina, nato rodbina Gozani. Leta 1882 ga je od vdove Ferdinanda Gozanija kupil ljubljanski veletrgovec Ferdinand Souvan (1840–1915).

Ti zgodnji lastniki so pustili malo sledi v samem parku – posestvo je bilo večinoma kmetijsko in gospodarsko. Valvasorjeva grafika iz 1689 je ena redkih vizualnih pričevanj pred Souvani.

Ferdinand Souvan: temelj parka (1882–1915)

Ferdinand Souvan je bil uspešen ljubljanski trgovec (iz rodbine, ki je predstavljala gospodarsko in kulturno emancipacijo slovenskega meščanstva v nemško govorečem okolju). Leta 1885 je prenovil renesančni dvorec (mu dal baročni videz) in začel urejati vrtove: zasadil je drevesa na nekdanjih njivah in travnikih, ustvaril formalni park in ga obdal z obzidjem. Posestvo je imelo okoli 100 hektarov, vključno s sadovnjakom, rastlinjakom in gospodarskimi objekti. Ferdinand je tu preživel zadnja leta življenja in umrl 1915 v Volčjem Potoku.

Njegov prispevek je bil predvsem začetni preoblikovalni: iz kmetijskega posestva je naredil urejen park z okrasnimi rastlinami. Družina Souvan je imela močne nacionalne in kulturne vezi (npr. soustanovitev Narodne čitalnice v Ljubljani).

Po očetovi smrti je posestvo podedoval sin Leon Souvan (1877–1949), ki je parku posvetil skoraj 50 let in ga spremenil v pravo umetniško delo. Leon je bil poslovnež (vodil je družinsko trgovino), a hkrati umetniška duša: pianist, skladatelj, zbiralec umetnin in velik mecen slovenskih impresionistov (Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič so bili pogosti gostje v parku in gradu). Park je razširil na približno 12 hektarov: podrl je staro obzidje, zasadil domača in eksotična drevesa, uredil ribnike (razširil stare in izkopal nove), ustvaril francoski parter pred dvorcem, gabrovo živo mejo na jugu, vijugaste poti, skupine dreves in vodne motive. Vključil je tudi stara znamenja in uredil pogled na Kamniško-Savinjske Alpe.

Leonova žena Helena Sponer (iz Moravske, sprva ni znala slovensko – učil jo je Oton Župančič) je aktivno upravljala posestvo, kmetijo in celo lovila. Imela sta otroke: Elzo, Lea ml. in Ferdinanda (Ferryja, kasnejšega glasbenika in tekstopisca za Ansambel bratov Avsenik).

Ob prelomu 19. in 20. stoletja je bil park priljubljeno prizorišče za slovenske impresioniste. Leon je zbral tudi bogato notranjost gradu: baročno pohištvo, stare slike, steklo, porcelan in dela impresionistov.

Pozabljeni ali zamolčani del: vojna in konec zasebne lasti

Med drugo svetovno vojno je moral Leon pred nemško okupacijo pobegniti v Ljubljano. 13. aprila 1944 so slovenski partizani (pod srbskim poveljstvom) grad zasedli, izropali in požgali – kljub temu da je stal vsaj 300 let. Del opreme je Leon pred tem rešil. Po vojni se je vrnil in živel v pomožnem poslopju (Meierhofu). Boril se je proti načrtom oblasti, ki so želele park spremeniti v njive za kmetijski kombinat. Leta 1946 so strokovnjaki Zavoda za spomeniško varstvo park ocenili kot pomembno znamenitost in ga zaščitili.

Leon Souvan je umrl 31. decembra 1949 v Volčjem Potoku (pokopan v družinski grobnici na Homcu). Takoj po njegovi smrti so komunistične oblasti posestvo nacionalizirale. Leta 1950 je prišla zaščitna odločba, leta 1952 pa je kompleks prevzela Agronomska in gozdarska fakulteta Univerze v Ljubljani ter ga preoblikovala v javni arboretum (uradno odprt 1952). Leta 1967 so odkupili zgradbe, 1977 zemljišča. Od 1999 je kulturni spomenik državnega pomena, danes ga upravlja Javni zavod Arboretum Volčji Potok.

Ta del zgodovine – požig gradu, nacionalizacija in usoda zadnjega zasebnega lastnika – je v uradnih predstavitvah pogosto omenjen zgolj mimogrede ali pa v ozadju. Souvani so bili meščanska družina z močnim slovenskim nacionalnim čutom, a so kljub temu doživeli ideološko uničenje svojega doma. Leonov boj za ohranitev parka po vojni je redek primer uspešnega odpora proti takratnim načrtom za »kmetijsko preobrazbo«. Danes stoji na mestu gradu praznina (ruševine niso povsem izginile, a dvorec ni bil obnovljen, čeprav so bile ideje o rekonstrukciji).

Pozabljena zgodovina lastnikov skozi prizmo danes

Ko danes hodimo po Arboretumu – med tulipani, rododendroni, eksotičnimi drevesi, ribniki in francoskim parterjem –, hodimo po viziji Leona Souvana. Njegov »Souvanov park« je jedro arboretuma (danes okoli 88–90 ha). Družina Souvan je predstavljala uspeh slovenskega meščanstva 19. stoletja: od trgovine do kulture in hortikulture. A njihova zgodba vključuje tudi osebne tragedije (ločitev staršev, samomor Helene 1936, požig gradu) in politično nasilje po vojni.

»Pozabljeni« vidik je pogosto osebna in družinska dimenzija: mecenstvo impresionistom, Leona kot ustvarjalca (ne le lastnika), Helenino vlogo pri upravljanju, povezave z literati (npr. Alma Souvan kot navdih za Josipa Murna Aleksandrova) in dejstvo, da je bil park skoraj uničen. Razstave v arboretumu (npr. »Souvani in njihov park«) to zgodbo delno obujajo z dokumenti, fotografijami in pričevanji, a v splošni zavesti ostaja arboretum predvsem »botanični vrt«, ne pa tudi spomenik zasebni iniciativi in umetniški viziji, ki je bila prekinjena z nasiljem.

Arboretum Volčji Potok tako ni le zbirka dreves – je živi spomenik, ki skozi prizmo pozabljene lastniške zgodovine kaže, kako se je iz meščanske podjetnosti in ljubezni do umetnosti ter narave rodil eden najlepših slovenskih parkov. Danes je odprt javnosti, a njegova srž nosi pečat Souvanov, ki so ga ustvarili in ga skoraj izgubili. Če obiščete park, poglejte proti vrhu hriba – tam, kjer stoji razgledni stolp, se skriva tudi senca njihove zgodbe.

In še to! No, v javnih dokumentih pa ni nikjer najti opravičila tistih, ki so si leta 1944 grad lastnika požgali in izropali. Čudno mar ne? Da, res je čudno – če gledamo skozi prizmo normalne človeške morale in pravne države. A v kontekstu povojne Slovenije in Jugoslavije to ni bilo niti malo nenavadno. Žal! Gre pa zahvala sedanjim nosilcem, ki vodijo park, da zanj skrbijo na izjemo tankočuten način. To pa pomeni, da ob delu zgodovinske “temnine” lahko zapišemo, da idejo nekoliko pozabljenega pravega lastnik parka oživljajo tudi v njegov spomin. Tudi zato ga velja obiskati! Priporočamo!/Objavo pripravila: Alenka T. Seme in J. Temlin – tudi fotografije/