Slovenija, 12. april 2026 – V javnih objavah je zaznati, da je izvolitev Zorana Stevanovića (Resni.ca) za predsednika Državnega zbora “nenormalna” ali “brez precedensa”, med drugim tudi zato, ker je najmanjša parlamentarna stranka dobila predsednika Državnega zbora. A naši pogledi v zgodovino pokažejo, da funkcija predsednika Državnega zbora (DZ) nikoli ni bila zgolj “nagrada zmagovalcu”, ampak predvsem rezultat koalicijskih pogajanj. V praksi to pomeni: kdo lahko zagotovi večino, ta tudi razdeli ključne funkcije.
Zato ob aktualnih političnih razpravah o izvolitvi predsednika Državnega zbora Zorana Stevanovića velja ohraniti nekaj zgodovinskega spomina.
Namreč, slovenski parlamentarni sistem že od leta 1992 temelji na koalicijski logiki, kjer razdelitev funkcij ni neposreden odraz števila glasov, temveč rezultat političnih dogovorov. Funkcija predsednika Državnega zbora je bila skozi celotno obdobje pogosto predmet kompromisov, usklajevanj in – da, tudi političnega preigravanja.
Imeli smo primere, ko predsednik DZ ni prihajal iz najmočnejše stranke. Imeli smo primere, da so manjše ali sredinske stranke dobile to funkcijo kot del koalicijskega ravnotežja. Imeli smo primere, da so nove stranke zelo hitro zasedle najvišje položaje. In imeli smo primere, da se je funkcija v istem mandatu celo menjala na t. i. »prilagoditveni« način. Torej, to ni anomalija. To je praksa!
Zato je vsako današnje “zgražanje” treba postaviti v kontekst podobnih manevrov, ki jih je bilo v slovenski politiki že veliko. Razlikujejo se le okoliščine, ne pa logika delovanja.
Vprašanje torej ni, ali gre za politični manever. Vprašanje je le, ali je ta manever uspešen in ali zagotavlja stabilno večino.
In tu je nekaj tipičnih vzorcev “političnega preigravanja”
Primer: Pavel Gantar (Zares) in Gregor Virant (Državljanska lista Gregorja Viranta) – Obe stranki nista bili najmočnejši, a sta dobili pomembno funkcijo. Virantova lista (2011) je bila klasičen primer: brez nje ni bilo vlade zato je dobila predsednika DZ.
Začasne in rotacijske rešitve – Včasih funkcija ni stabilna in se menja zaradi političnih kriz ali dogovorov. Tak primer je bilo imenovanje Mateja Tonina in Dejana Židana (2018–2020) – v istem mandatu dva predsednika DZ
Notranji razkoli in prehodi – Primer Igor Zorčič – Funkcija ostane osebi, tudi če se politična slika spremeni. Kot se ve izvoljen kot član Stranka modernega centra, kasneje politično odmaknjen od vlade
Nove stranke na pomembnih položajih – Slovenija pogosto voli nove obraze — in ti hitro pridejo do vrha. Recimo Milan Brglez (Stranka modernega centra) in Urška Klakočar Zupančič (Gibanje Svoboda)
Torej! Politično “preigravanje” ni izjema — je pravilo. Predsednik DZ je pogosto pač, kot že rečeno, rezultat “dogovora”, ne volilnega rezultata. Je del razdelitve moči znotraj (ustvarjanja) koalicije in včasih celo orodje za stabilizacijo vlade.
Zato, če nekdo danes trdi, da je izvolitev Zorna Stevanovića (Resni.ca) “nenormalna” ali “brez precedensa”, lahko mirno zapišemo, da je slovenska politična praksa polna podobnih manevrov — le, da se konkretne kombinacije razlikujejo. Spodaj je pregled predsednikov Državnega zbora od leta 1992 dalje – kot opomnik, da zgodovina ni tako enostavna, kot se včasih želi prikazati.
Predsedniki Državnega zbora (1992–danes):
| Predsednik Državnega zbora | obdobje | Stranka, ki ji je pripadal |
| Herman Rigelnik | 1992–1994 | stranka LDS |
| Jožef Školč | 1994–1996 | stranka LDS |
| Janez Podobnik | 1996–2000 | stranka SLS, SLS+SKD |
| Borut Pahor | 2000–2004 | stranka SD |
| Feri Horvat | 2004 | stranka SD |
| France Cukjati | 2004–2008 | stranka SDS |
| Pavel Gantar | 2008–2011 | stranka Zares |
| Gregor Virant | 2011–2013 | Državljanska lista G. Viranta |
| Janko Veber | 2013–2014 | stranka SD |
| Milan Brglez | 2014–2018 | stranka SMC |
| Matej Tonin | 2018–2020 | stranka NSi |
| Dejan Židan | 2018–2020 | stranka SD |
| Igor Zorčič | 2020–2022 | stranka SMC |
| Urška Klakočar Zupančič | 2022–2026 | stranka Gibanje Svoboda |
| Zoran Stevanović | 2026 – | stranka Resni.ca |
Opomba: Pogosto se med predsednik DZ šteje tudi dr. France Bučar, ki pa je bil predsednik Skupščine Republike Slovenije (1990–1992) pred ustanovitvijo Državnega zbora./Objavo pripravil: J. Temlin/