Slovenija, 16. april 2026 – Slovenija je z zakonom o dolgotrajni oskrbi naredila korak k tretjemu stebru socialne varnosti. Sistem je prinesel namensko financiranje prek obveznega prispevka in nekaterim stanovalcem domov opazno nižje položnice.

Vendar se je pri izvajanju pokazalo, da so bile napake resne in številne. Minister Simon Maljevac s svojo ekipo ter ob podpori predsednika vlade dr. Roberta Goloba nista uspela zagotoviti dovolj realnih izhodišč:

Finančne predpostavke so bile nerealne – stroški institucionalne oskrbe so se izkazali bistveno višji od načrtovanih (v nekaterih mesecih tudi štirikrat), kar je privedlo do presežkov izdatkov v višini več deset milijonov evrov in ogrožanja vzdržnosti sistema.

Prevedba stanovalcev v nov sistem je potekala brez zadostne priprave, kar je povzročilo hude neenakosti: v isti sobi domov za starejše lahko danes bivata dva človeka z enako stopnjo odvisnosti, a zelo različnimi položnicami (razlike tudi do 500–800 evrov).

Kljub začetku pobiranja prispevka julija 2025 oskrba na domu še vedno ni zaživela v pričakovanem obsegu – čakalne dobe za odločbe so predolge, informacijski sistem ni bil pravočasno vzpostavljen, izvajalcev in kadra pa kronično primanjkuje.

Obljube o hitri in dostopni storitvi so se v praksi izkazale za preveč optimistične, kar je načelo zaupanje javnosti.

Te napake niso bile nepomembne. Nastale so zaradi podcenjevanja realnih potreb, metodoloških pomanjkljivosti pri načrtovanju in prepočasnega odzivanja na opozorila strokovnjakov, izvajalcev in društev (kot je Srebrna nit). Minister Maljevac je v zadnjih mesecih, predvsem pred volitvami, napovedal prilagoditve pavšalov in interventne ukrepe, kar kaže na priznavanje dela težav.

Zakaj je pomembno, da o tem govorimo odkrito, a konstruktivno?

Ker gre za denar in pravice vseh nas – prispevek plačujemo vsi, storitve pa potrebujemo ali bomo potrebovali skoraj vsi. Namen te objave ni iskati krivce za pretekle napake, ki jih je zagotovo zakrivila ekipa Maljevca, temveč zagotoviti, da se napake ne ponovijo in da sistem rez začne delovati v korist ljudi.

Najboljši način naprej je: Neodvisna, temeljita evalvacija celotnega sistema (z mednarodno primerjavo) – kje točno so bile napake v načrtovanju in izvajanju.

Hitri praktični ukrepi: poenostavitev postopkov, dodatni kadri za ocenjevanje, spodbude za oskrbo na domu in reševanje kadrovskega primanjkljaja.

Razmislek o fleksibilnosti – morda lahko vključimo elemente uspešnejših tujih modelov (npr. avstrijski dodatek za oskrbo, ki daje več moči uporabniku in družini).

Širok dialog čez politične meje – ne glede na usodo ministrstva ali sestavo naslednje vlade mora pravica do dostojne oskrbe ostati nadstrankarska.

In to velja vedet, in se zavedati! Reforma dolgotrajne oskrbe ni »projekt ene vlade« ali enega ministra, temveč projekt cele družbe. Tam, kjer so se pokazale resne napake, jih je treba priznati in odpraviti – ne z očitki, ampak z dobrimi, pravočasnimi rešitvami. Na koncu gre za en sam cilj: da bo vsak, ki potrebuje pomoč, dobil pravočasno, kakovostno in pravično oskrbo – doma ali v instituciji – brez nepotrebnih neenakosti in čakanja.

Res pa je, da to, kar je pri izvedbi počel minister Simon Maljevac s svojo ekipo dokazuje, da katera koli vlada bo vodila državo, da se takšnim kadrom ne sem prepustiti v upravljane tako zahtevnih projektov./Objavo pripravil: J. Temlin/