Slovenija, 23. april 2026 – V političnem prostoru po opravljenih volitvah, kjer ni prepričljivega zmagovalca, se vse pogosteje pojavlja retorika o “novem začetku”, o prehodu sedanje koalicije v opozicijo in o tem, kdo bo (če sploh bo) naslednja politična garnitura, ki bo prevzela odgovornost za vodenja države. A bistveno vprašanje ni, kdo bo vladal — temveč v kakšnem stanju državo prevzema.

Mandat vlade pod vodstvom dr. Robert Golob in stranke Gibanje Svoboda, SD in Levice (Golob se je kar hitro vdal, če že ne potuhnil) je bil zaznamovan z velikimi ambicijami, krizami in številnimi odprtimi projekti. Danes pa že postaja jasno, da računi teh odločitev, ki še niso bili v celoti izstavljeni, že čakajo na izstavitev, in kot vse kaže, ti niso majhni.

Na prvi pogled se zdi, da je država stabilna, da javni sistemi delujejo, da se socialni transferji izplačujejo, da večjih šokov ni. Toda ta stabilnost je v veliki meri kupljena z višjo javno porabo in odlaganjem ključnih reform.

Država odprtih obveznosti

Ključna značilnost trenutnega stanja ni kriza — temveč kumulacija obveznosti. Recimo obnova po poplavah, ki bo trajala več let, dolgoročne obveznosti z dvigom plač javnemu sektorju (za katerega ni narejen program, kaj mora narediti za te plače). Tu je potreba po sistemski reformi vse bolj razpadajočega zdravstva ter potreba po ureditvi zavožene dolgotrajne oskrbe. Tudi na »zanemarjenega« gospodarstvo, ki je v času Golobove vlade bilo le molzna krava, ki pa je zaradi nedorečenosti, kje se sme pasti in kako, vse bolj  shirano, bo potrebno z ustreznimi pogoji poskrbeti. Da ne govorimo v ureditvi infrastrukture, ker pač »krakec« proge Divača – Koper pač ni dovolj, da ostanemo konkurenčni.

Te obveznosti niso ideološke. So matematične. In matematika je preprosta: nekdo pač mora zapadle obveznosti financirati.

Politične menjave ne brišejo resničnosti – Ne glede na to, ali prihodnjo vlado vodil Golob ali katera koli nova politična opcija, bo manevrski prostor omejen. Možnosti so v osnovi tri: višji davki in prispevki, rezanje porabe, kombinacija obojega. Četrte poti ni!

Odgovornost do javnosti – Največji problem trenutnega trenutka ni v tem, da so bile storjene napake — te so neizogibne v vsakem mandatu. Problem je, da se o njih ne govori dovolj jasno in brez političnega olepševanja. Javnost pa ima pravico vedeti, da številni sistemi niso reformirani, da finančne obveznosti naraščajo, da prihodnost ne bo brez stroškov.

Dejstvo! Težava je ta, da se v Sloveniji po dr. Drnovšku ves čas ponavlja isti vzorec, in sicer, da država dobiva vedno nove oblastnike. A težava je, da smo ves čas deležni le delne izvedbe obljubljenega, da bo država, usmerjena v pravo smer, predvsem pa, da bo eni od njih, končno le uspelo uničiti prvega sovraga države – JJ, ki je, kot vse kaže, edini razlog, da se politični naturščiki dokopljejo do oblasti. Ob tem pa jim uspe le to, da z vsakim svojim vladarskim ciklom za seboj pustijo vedno več obveznosti.

Zato je danes ključni trenutek za spremembo perspektive: ne več vprašanje, kdo bo vladal, ampak kdo bo pripravljen odkrito povedati, kaj bo treba plačati.

Da ne bo pomote, stanje še ni katastrofalno, ni pa niti idilično. Resno pa je! In prav v tem je bistvo, da stanje zahteva pregled nakopičenih računov, ki pa so takšni, da po izteku rokov za plačilo teh računov ne moremo izstaviti dolžniku, ker ta mirno sedi v opoziciji in je deležen le političnega opomina. Zapadlost pravih terjatev za neplačane račune pa se prenese na davkoplačevalce kot dolgoročna izvršba. Zato se je treba zavedati, da prihodnja leta ne bodo čas velikih obljub, temveč čas sanacije. Vprašanje pa je le, ali se tega kot družba že zavedamo — ali pa bomo to ugotovili šele, ko bo račun dokončno izstavljen.

In kar je najbolj problematično: tistim, ki so te račune ustvarjali, jih danes ni treba poravnati. Mirno se želijo preseliti  v opoziciji kjer bodo deležni političnih opominov, ne pa dejanskih posledic. Prava zapadlost pa se prenese drugam — na davkoplačevalce, v obliki dolgoročnih obremenitev, ki jih ni mogoče več prestaviti.

To pomeni samo eno: prihodnja leta ne bodo čas velikih obljub. Ne bodo čas všečnih rešitev. To bo čas sanacije.

Čas, ko se ne bo več odločalo med dobrim in slabim, temveč med nujnim in neizogibnim.

Vprašanje pa ostaja odprto: ali se tega kot družba že zavedamo — ali pa bomo, kot tolikokrat doslej, resnost trenutka prepoznali šele takrat, ko bo račun že zapadel.

Saj res, to še velja dopisati! V novem sklicu parlamenta se bodo poslancem in ostalim funkcionarjem tudi občutno zvišale plače./Objavo pripravil J. Temlin/