Slovensko ustoličevanje razkriva drugačno podobo preteklosti, kot smo je vajeni. Na Gosposvetskem polju, pod Krnskim gradom, se je odvijal obred, kjer oblast ni bila podedovana, temveč potrjena pred ljudstvom. V središču je stal Knežji kamen, na katerem je sedel svoboden kmet – predstavnik dežele.

Ko je novi vojvod pristopil, ga kmet ni sprejel samoumevno. Najprej je vprašal, kdo je in ali je pravičen sodnik, ki bo skrbel za blagor ljudi. Šele ko je ljudstvo potrdilo njegove vrline, mu je prepustil mesto. S tem dejanjem je bila oblast podeljena – ne od zgoraj, temveč od spodaj.

Obred, ki govori o odgovornosti

Vojvod je moral nato priseči, da bo sodil pravično. Dvignil je meč proti štirim stranem neba in s tem pokazal, da bo enako sodil vsem. Iz slovenskega klobuka je popil studenčnico, kar je pomenilo zvestobo domači deželi in skromnost.

Ob njem sta bila vol in konj – simbol dela in obrambe. Barve oblačil so imele pomen: siva minljivost, rdeča trajne vrednote. Vse v obredu je poudarjalo, da oblast ni privilegij, temveč dolžnost.

Kmet kot nosilec oblasti

V tem času kmet ni bil podložnik, temveč svoboden človek. Imel je pravico odločati, sodelovati in tudi nadzorovati oblast. Če vladar ni izpolnjeval svoje naloge, ga je ljudstvo lahko odstavilo. Ta pravica, imenovana kramola, jasno kaže, da oblast ni bila absolutna.

Dobro je vedeti – Slovensko ustoličevanje ni le obred, temveč dokaz, da je bila ideja ljudovlade na naših tleh živa že zgodaj. Na Knežjem kamnu se je potrjevalo načelo, da oblast izhaja iz ljudstva in mu mora služiti. Prav zato ostaja eden najmočnejših simbolov slovenske politične dediščine.

 Vsako nedeljo vam bomo s pomočjo avtorja Matjaža Chvatala in ilustracijami Jurija Žitka predstavljali kdo so bili Sloveni in kakšen je izvor Slovencev. Članki in dokumentarec razkrivata stare kronike, jezikovne sledi in zgodovinske vire, ki odpirajo zanimiva vprašanja o zgodnji zgodovini slovenskega naroda.