Slovenija, 16. junij 2026 – Ko poglobljeno pogledamo delovanje domov za starejše v Sloveniji, pridemo do zaključka, da je stanje milo rečeno slabo. Domovi za starejše v Sloveniji namreč ne glede na zdravstveno stanje in potrebo po oskrbi enostavno sprejmejo ljudi z zelo različnimi stanji zdravstvenega in negovalnega statusa, samo da plačajo zahtevano nadomestilo.

Tako v istem domu najdemo stanovalce, ki potrebujejo izjemno intenzivno nego in takšne, ki potrebujejo le občasno pomoč, ustrezno namestitev in prehrano ter nekaj aktivnosti za ohranjanje stanja telesa, primerno njihovim letom. Milo rečeno naš sistem je brez koncepta.

Recimo v Avstriji imajo sorazmerno strogo urejeno razdelitev po kategorijah potreb varovancev, kar kaže, da je ta smer prilagojena potreba najemnikov storitev – za razliko od naše, kjer struktura ni definirana.

Ta pogled je osnova za vprašanje ali je naš pristop sploh pravilen. Ali drugače rečeno ali ne bi bilo prav, da bi tudi v Sloveniji, kot recimo v sosednji Avstriji, začeli snovati bolj kakovostno skrb za starejše, predvsem za tisti del izjemno ranljive skupine. Seveda pa tudi za tisti, ki so se pač odločili, da svoje življenje  nadaljujejo v domovih za starejše.

Primerjava avstrijskega in slovenskega sistema dolgotrajne oskrbe (stanje 2025/2026)

Najprej o osnovi sistemov

Avstrija: Sistem deluje že od 1993 (Pflegegeld). Temelji na 7 stopnjah oskrbe (Pflegestufen), ki temeljijo predvsem na ocenjenem številu ur nege na mesec. Gre za denarni dodatek (cash-for-care), ki ga prejemnik uporabi po lastni presoji (družinska oskrba, profesionalna pomoč na domu ali dom). Zvezne dežele (Länder) so odgovorne za organizacijo in financiranje storitev (domovi, mobilna oskrba). Financiranje je iz splošnih davkov, ne iz socialnega zavarovanja.

Slovenija: Novi Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1) se postopoma uvaja od 2025. Vpeljuje 5 kategorij potreb, a le t.i. ravni oskrbe (od 1. najlažje do 5. najtežje). Kombinira denarne in stvarne pravice. Uvedejo je obvezno zbiranje posebnega prispevka za dolgotrajno oskrbo (1 % prispevek). In kje smo zdaj? Na nejasno definiranem področju, kjer v tem trenutku ni institucije v državi, ki vam bi znala posreči s podatkom, koliko sodržavljanov imamo v domovih za ostarele, kakšno je njihovo resnično stanje glede na njihovo oskrbovalne potrebe, a kar je najbolj sporno, da ni kompleksnega javnega pregleda kam so usmerjena zbrana sredstva iz prispevka in tudi iz proračuna. Ob tem pa še sploh nismo uredili deinstitucionalizacijo – več oskrbe na domu. Kar smo, pa to še na brez jasno znanih podatkov naredili, da je oskrba v instituciji (domovi) zdaj ločena: uporabnik plača le nastanitev in prehrano, stroške oskrbe krije zavarovanje.

Specializacija in struktura domov

Avstrija: Bolj razvejana mreža, regionalne razlike, a splošno več specializiranih ponudnikov (demenca, paliativa, dnevno varstvo). Mešanje stopenj je manj problematično zaradi cash-for-care pristopa in močnejše domače oskrbe.

Slovenija: Tradicionalno mešani domovi (različne potrebe v istem domu). Novi sistem uvaja kategorije, a še vedno ni stroge specializacije domov po profilih. To povzroča tveganje za preobremenjenost osebja v mešanih domovih, če kategorizacija ne bo strogo upoštevane – Zdaj niso«.

Kako se razlikujemo ob zagotavljano sredstev za dolgotrajno oskrbo v primerjav s severnimi sosedi?

Avstrija: Pflegegeld je univerzalni denarni prejemek (neodvisen od dohodka). Uporabniki v domovih plačajo velik del (pogosto okoli 80 % dohodka + dodatek za nego). Zvezne dežele subsidiarno financirajo storitve.

Slovenija: Obvezno zavarovanje + javna sredstva. V domovih po novem plačaš samo nastanitev in hrano (oskrba krije zavarovanje). Na domu: ure storitev glede na kategorijo + možnost denarnega dodatka. Cilj enakega dostopa ne glede na dohodek.

Dejstvo! – Temeljna težava slovenskega sistema dolgotrajne oskrbe ni pomanjkanje sredstev, temveč pomanjkanje jasne strukture. V istih domovih za starejše danes bivajo ljudje z zelo različnimi potrebami – od tistih, ki potrebujejo predvsem varno bivanje in osnovno pomoč pri vsakodnevnih opravilih, do oseb z napredovalo demenco, težkimi kroničnimi boleznimi ali popolno odvisnostjo od nege drugih.

Takšna ureditev otežuje organizacijo dela, povečuje obremenjenost zaposlenih in zmanjšuje možnost, da bi posamezni uporabnik prejel oskrbo, ki najbolj ustreza njegovim potrebam. Zato bi morala Slovenija postopoma razviti bolj diferenciran sistem dolgotrajne oskrbe, v katerem bi bili uporabniki razvrščeni glede na dejanske potrebe po oskrbi, domovi in drugi izvajalci pa bi se lahko bolj specializirali za posamezne skupine uporabnikov.

To ne pomeni gradnje ločenih institucij za vsako kategorijo uporabnikov, temveč oblikovanje specializiranih oddelkov, programov in kadrovskih standardov, ki bi omogočili kakovostnejšo oskrbo. Hkrati bi morala država bistveno okrepiti oskrbo na domu, saj številni starejši ob ustrezni podpori še dolgo ne potrebujejo institucionalnega varstva.

Cilj sodobnega sistema dolgotrajne oskrbe ne bi smel biti zgolj zagotavljanje mesta v domu, temveč zagotavljanje takšne oblike pomoči, ki posamezniku omogoča največjo možno kakovost življenja glede na njegove potrebe in želje.

In še to! Dolgotrajna oskrba ni vprašanje politike, ampak dostojanstva ljudi. Zato potrebujemo manj improvizacije in več sistema, manj administrativnih rešitev in več dejanske pomoči uporabnikom. Čas je za resno ureditev dolgotrajne oskrbe./Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografije le ponazoritvene/