Slovenija, 6. julij 2026 – Kot je bilo doslej znano, Slovenija po letu 1991 nima “politične policije” v klasičnem pomenu (tajna politična represivna služba pod neposrednim nadzorom oblasti za sistematično preganjanje nasprotnikov). Da jo bo spet imela, pa je takšna trditev, milo rečeno puhloglava retorična trditev, ki ob tem zahteva konkretne dokaze o sistematični zlorabi državnih organov – policija, tožilstvo, obveščevalne službe – za politične obračune.
Kontekst novele Zakona o parlamentarni preiskavi
Burna razprava o možnosti nastanka “politične policije” izhaja iz novele zakona, ki jo je Državni zbor sprejel konec maja 2026 (predlagatelji predvsem SDS, NSi, SLS, Fokus in podporniki). Glavne spremembe: Omejitev predhodnega ustavnosodnega nadzora nad odreditvijo parlamentarne preiskave. Posamezniki (preiskovanci) po novem ne morejo več neposredno vložiti zahteve za ustavno presojo pred začetkom; to je omejeno na določene organe (npr. sodni svet, generalni državni tožilec).
Cilj: večja učinkovitost parlamentarnega nadzora in preprečevanje proceduralnih blokad (ki so bile pogoste v preteklosti).
Nasprotniki zakona, ki javnosti prodajo t.i. nastanek “politične policije” (opozicija Svoboda, SD, Levica, del civilne družbe) zdaj zbirajo podpise za referendum in trdijo, da novela odpira vrata političnim zlorabam. Ob tem pa prepričujejo javnost, da naj bi po novem parlamentarne komisije lahko “vohljale” po bančnih računih, komunikacijah, SMS-ih in e-pošti brez zadostnega sodnega nadzora, kar bi ustrahovalo kritike, novinarje, NVO in opozicijo.
Resničnost je vmesna!
Parlamentarne preiskovalne komisije niso “policija” – nimajo izvršilnih pooblastil aretacije ali kaznovanja. Gre za orodje parlamentarnega nadzora, ki lahko zahteva podatke od državnih organov (policija, FURS ipd.), a mora spoštovati ustavne omejitve (zasebnost, tajnost komunikacij). Novela ne uvaja novih masivnih pooblastil za prisluškovanje brez odredb, ampak spreminja procesna pravila za hitrejše delo. Kritiki opozarjajo na tveganje, da bo politična večina zlorabila instrument proti “neprijetnim” posameznikom ali skupinam.
Podobne komisije obstajajo v mnogih demokracijah (npr. ZDA kongresne preiskave) in so lahko orodje nadzora, a tudi političnega obračunavanja. V Sloveniji so jih uporabljale vse strani v preteklosti – od preiskav Gen-I in financiranja Svobode do drugih afer.
Dejstva o “politični policiji”
Po 1991 Slovenija ni imela klasične politične tajne policije tipa UDBA/SDV. Obstajajo kritike političnega vpliva na policijo, tožilstvo in obveščevalne službe v različnih mandatih (Janša, Golob itd.), a to so konkretni primeri, ne sistematična struktura.
Res je, če parlamentarna komisija pod političnim nadzorom pridobiva občutljive podatke brez močnega neodvisnega nadzora, lahko pride do zlorab (javno linčanje, diskreditacije). A to še vedno ni isto kot “politična policija”, ampak je lahko le demokratični problem.
Dejstvo pa je, da preveč proceduralnih ovir lahko paralizira legitimen nadzor nad OBLASTJO (korupcijo, zlorabe javnih sredstev), ki si jemlje pravico, ki ji ne pripadajo.
Zato je trditev o “politični policiji” pretirana retorična hiperbola, pogosta v polarizirani slovenski politiki. Res je, da tisti, ki opozarjajo na tveganja zlorabe, imajo pravico do skrbi in referenduma – a morajo dokazovati konkretne grožnje, ne samo strašenja. Enako velja za zagovornike: učinkovit nadzor je potreben, a brez erozije pravne države in človekovih pravic.
Dejstvo! Najboljša zaščita so močna neodvisnost sodstva, medijev in civilne družbe ter transparentnost. Govoričenje, da Slovenija spet dobiva “politično policijo” pa je neumnost!
In še to! UDBA je bila tajna politična policija komunističnega režima v nekdanji socialistični Jugoslaviji. Delovala je med letoma 1946 in 1991, njena glavna naloga pa je bila varovanje obstoječe oblasti s preganjanjem političnih nasprotnikov, disidentov in kritikov režima/Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena/