Slovenija, 26. julij 2026 – Odločitev podjetnika Joca Pečečnika, da družbo Costella (»bilo« slovensko podjetje s polnilnico naravne mineralne vode) proda hrvaški skupini Stanić za 7 milijonov evrov, ponovno odpira pomembna vprašanja o lastništvu slovenske živilske industrije in strateških naravnih virov. Pečečnik je namreč prek skupine Elektronček prodal podjetje in tako zaslužil okoli pet milijonov evrov, če vemo, da je to isto družbo Costella leta 2022 kupil za približno 2 milijona evrov, se ve kakšen je finančni učinek zanj.
Kot poročajo mediji, je novi lastnik hrvaška družba Stanić Skupina, ki je družbo Costella kupil, že v začetku leta 2024, na osnovi sklenjenega desetletnega strateškega partnerstva, pomagala reševati Pečečnikovo polnilnico, ki bi brez hrvaških partnerjev imela kar veliko težav. Velja dodati, da je družba Stanić pred tem od Pivovarne Laško Union kupila kultno slovensko znamko vodo Zala, ki se je prav v obratih Costelle v kraju Kostel začela polniti pod to znamko.
Velja dodati, da je novi hrvaški lastnik poleg same polnilnice in stavb v naselju Fara pri Kostelu, kar je ključna vrednost tega prevzema zadržal državno koncesijo za črpanje vode, ki Costelli omogoča polnjenje do leta 2035, z možnostjo podaljšanja koncesije.
Kdo ima v resnici lastništvo nad vodo v Sloveniji ? – V javnosti se pogosto pojavi skrb, da z nakupom polnilnice tujci postanejo lastniki same slovenske vode. Ne! Namreč Ustava Republike Slovenije določa, da so vodni viri javno dobro v lasti države. Naravnega vira ni mogoče trajno kupiti ali privatizirati. A slednje, da si je Pečečnik dobro napolnil žiro račun, ni tako nepomembno!
Pomembno je dodati, da sodeč po dosedanjih poslovnih dejavnostih Joca Pečečnika (tako opevanega poslovneža) na domačem trgu ne kaže uvrščati med tako izjemne slovenske podjetnike – razen učinkov njegove skupine Elektronček.
To trditev povezano z domačimi poslovnimi (ne)učinki potrjujeta tudi »stara« projekta, in sicer neuspešni nepremičninski projekt ob prenovi Bežigrajskega stadiona v Ljubljani ter neuspešen poskus reševanja tekstilne tovarne Moda Mi&Lan na Goričkem.
Dejstvo je, da se tudi ta Pečečnikova prodaja družbo Costella umešča v dolgoletni trend prehoda večjih slovenskih živilskih znamk v tujo (pogosto prav hrvaško) last. Kot recimo so to: Droga Kolinska (Argeta, Barcaffé, Cockta) – v lasti hrvaške Atlantic Grupe. Žito – v lasti hrvaške Podravke. Radenska – v lasti češke skupine Kofola in tudi Pivovarna Laško Union – v lasti nizozemskega Heinekena.
Torej! Kot kažejo navedeni primeri – jih je še veliko manjših -, da so za tuje multinacionalke slovenska podjetja zanimiva predvsem zaradi zanimivih lokalnih blagovnih znamk, razvite distribucijske mreže ter sinergij, ki jih slovenski lastniki zaradi majhnosti trga težje dosežejo.
Je pa res, da je to tudi še en dokaz, da imajo »znameniti« slovenski poslovneži – to velja tudi za Joca Pečečnika – veliko težav, ko je treba za več let gledati naprej in samo na svoj žep – ŽR – tudi one v tujini!/ Objavo pripravi: J. T./