Slovenija, 30. julij 2026 – V parlamentarni proceduri se je znašel predlog zakona o kulturnem bonu v vrednosti 200 evrov, ki ga je vložila poslanska skupina Gibanje Svoboda. Namen predloga je na prvi pogled plemenit: mladi ob dopolnjenem 16. letu bi prejeli namenska sredstva, ki bi jih lahko do 21. leta porabili za kulturne dogodke ali dobrine. Ob upoštevanju, da generacija 16-letnikov v Sloveniji šteje med 20.000 in 21.000 mladih, bi ta ukrep državni proračun letno stal približno 4 do 4,2 milijona evrov.

Čeprav gre za dobronamerno pobudo, pa moramo biti kot družba iskreni in kritični: gre za milo rečeno nedodelano rešitev.

• Za uvod našega – nepolitičnega pogleda! „Kultura ni tržno blago, ki ga mladim ponudimo šele ob polnoletnosti v zameno za politične točke. Je temelj posameznika in naroda, ki ga moramo skrbno graditi od prvega koraka v vrtcu naprej.“

Brez kančka žaljivosti do predlagateljev je treba opozoriti na ključno sistemsko pomanjkljivost. Prepustitev javnega denarja prostemu trgu in stihijskemu trošenju adolescentov brez kakršnih koli vsebinskih varovalk prinaša ogromno tveganje. Izkušnje iz tujine kažejo, da tovrstni boni prepogosto poniknejo v komercialni zabavni industriji in množičnih pop koncertih. S tem se primarni cilj – dvig kulturne ravni, razvoj estetskega dojemanja in podpora deficitarnim umetniškim žanrom – popolnoma izniči.

Če želimo, da ima javni denar resen in poglobljen vpliv na posameznika in družbo, potrebujemo korenito drugačen, premišljen in dolgoročen pristop.

Alternativa – novi nacionalni program za kulturno vzgojo – Namesto enkratnih finančnih injekcij v pozni najstniški dobi Slovenija potrebuje celovit in voden proces kulturne vzgoje, ki spremlja vsakega otroka od vrtca do vstopa v odraslost. Predlagamo, da se predvideni milijonski proračunski zneski namesto v bone preusmerijo v sistem, ki temelji na treh stebrih:

Prvi steber – Javne kulturne ustanove kot nosilke ponudbe – Osrednje nacionalne in regionalne institucije (gledališča, muzeji, operne hiše, galerije, kinematografi s kakovostnim programom) morajo postati uradni nosilci ponudbe. Te ustanove oblikujejo stalne, strokovno verificirane programe, prilagojene razvojni stopnji otrok – od interaktivnih pravljic za najmlajše v vrtcih do kompleksnih problemskih predstav za srednješolce. S tem se komercialna produkcija popolnoma izključi, javni denar pa se v celoti vrne v razvoj vrhunske domače umetnosti in vzdrževanje dediščine.

Drugi steber –  Brezplačna in obvezna integracija v šolski sistem (0–18 let) – Program se mora neposredno vključiti v šolski kurikulum. Vrtci in šole imajo zakonsko predpisano obvezno število obiskov teh ustanov skozi celo leto. Država sredstva prenese neposredno šolam in zavodom za kritje vstopnic in prevoza. Za starše je celoten program povsem brezplačen, kar izniči socialne razlike in zagotavlja, da ima otrok v Prekmurju, na Primorskem ali v Ljubljani enak dostop do vrhunske kulturne izkušnje.

Tretji steber –  Izkustveno učenje in aktivno sodelovanje – Mladi v kulturnih ustanovah ne smejo biti le pasivni opazovalci v temi dvorane. Program mora obvezno vključevati praktične, izkustvene delavnice (dramske, kiparske, restavratorske, literarne). Ko mladostnik sam stopi na oder ali soustvari muzejsko razstavo, kulturo ponotranji. To prebuja kreativnost, empatijo in kritično mišljenje, ki so ključni za vstop v realni življenjski cikel.

Z izvajanjem tega – takšnega – programa si država aktivno vzgaja bodoče zavedne državljane. Ko ti mladi vstopijo v realni življenjski cikel, na proračunska sredstva za kulturo ne bodo gledali kot na “potrato” ali “luksuz”, temveč kot na nujno investicijo v duševno zdravje, ugled in trajno preživetje naroda. To je edina prava pot, s katero se denar vrne kulturi, mladi generaciji pa zagotovi dojemanje sveta na višji ravni.

• Pozabimo torej na instantne politične rešitve. Začnimo graditi kulturni kapital naroda tam, kjer se vse začne – pri naših najmlajših.

Tudi to bi veljalo upoštevati – Pri iskanju pravih rešitev nam ni treba izumljati nedodelani rešitev, saj si lahko ogledamo prakse držav z izjemno visoko kulturno zavestjo. Naši severni sosedje Avstrijci se problematike približevanja kulture mladim lotevajo na povsem drugačen način, kot ga s proračunskimi sredstvi zdaj predlaga Gibanje Svoboda.

Avstrijski model ne temelji na univerzalnih potrošniških bonih za vse najstnike počez. V okviru znane pobude “Hunger auf Kunst und Kultur” (Lačni umetnosti in kulture) so ubrali dvotiren, socialno in sistemsko usmerjen pristop:

Socialna pravičnost: Brezplačen vstop v več kot 1200 kulturnih ustanov po državi zagotavljajo tistim mladim in družinam, ki si tega zaradi težkih finančnih razmer sicer ne bi mogli privoščiti. Državni denar je torej usmerjen ciljno, tam kjer je pomoč zares potrebna.

Sistemsko vlaganje od malih nog: Avstrijski javni sistem namesto deljenja denarja posameznikom masovno subvencionira in spodbuja skupinske obiske kulturnih ustanov v okviru rednega šolskega in vrtčevskega programa.

Avstrija dokazuje, da je prava pot v sistemskem financiranju institucij, ki odprejo svoja vrata javnosti, in v zgodnji vzgoji, ne pa v ustvarjanju umetnega trga s kulturnimi boni. S tem ko država vlaga neposredno v vsebino in institucije, zagotavlja, da se denar v celoti vrne kulturi, mladi generaciji pa omogoči trajnejše in globlje dojemanje umetnosti.

In še to! Projekt v Avstriji se je začel leta 2003 na Dunaju, danes pa uspešno deluje po celotni Avstriji, vključno s Koroško, Štajersko, Solnograško, Zgornjo Avstrijo, Tirolsko in Predarlsko (se ve, da gre za dežele). V mrežo je vključenih že več sto partnerskih kulturnih organizacij. Več informacij o prevzemu potnega lista in seznamu sodelujočih ustanov najdete na uradni spletni strani pobude Hunger auf Kunst und Kultur.

In še to! S to objavo nismo želeli kritizirati predloga zakona o kulturnem bonu v vrednosti 200 evrov. Ne! Nagovarjamo strokovno javnost, kulturne delavce, pedagoge in starše in jih sprašujemo, ali podpirajo prehod od kratkoročnih potrošniških bonov k trajnemu nacionalnemu programu kulturne vzgoje po vzoru preverjenih evropskih praks?

Izrazite svoje mnenje, delite ta zapis in spodbudite odločevalce k pripravi poglobljenih rešitev, ki bodo resnično oblikovale prihodnost naše družbe. V primeru, da tega ne boste storili, tudi prav! /Objavo pripravila: J. Temlin in Alenka T. Seme//