Slovenija, 4. avgust 2026 – Na današnji dan 4. avgusta leta 1956 je bil v Sloveniji realiziran prvi javni televizijski prenos. O tem zgodovinskem dogodku smo se »pogovarjali« za UI, ki nam je razkrila marsikaj zanimivega. 

Ta zgodovinski dogodek – 4. avgusta leta 1956  – je potekal v okviru mednarodne razstave radia in telekomunikacij na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Ker je bilo takrat v celotnem mestu le okoli 24 zasebnih televizorjev, so sprejemnike postavili v izložbe trgovin na glavnih ulicah, da si je prenos lahko ogledala širša javnost. Obiskovalci so takrat na zaslonih prvič videli radijske napovedovalce, med prvimi nastopajočimi pa je bil legendarni Frane Milčinski – Ježek (1914–1988).

Pomembne letnice v zgodovini slovenske televizije: 4. avgust 1956: Prvi poskusni javni televizijski program z Gospodarskega razstavišča. 11. oktober 1958: Uradni začetek rednega oddajanja Televizije Ljubljana. 22. november 1958: Predvajana je bila prva slovenska TV-drama. Leta 1966: Začetek prvih poskusnih oddajanj v barvni tehniki.  Televizija Ljubljana je dotlej svoje prve oddaje pripravljala in predvajala iz Zagreba.

V prvem desetletju delovanja slovenske televizije (med letoma 1956 in 1966) je TV Ljubljana kljub izjemnim tehničnim, finančnim in političnim oviram ustvarila in oddajala od 15 do 18 ur lastnega programa na teden, kar je predstavljalo stabilen 30-odstotni delež v skupnem jugoslovanskem televizijskem sporedu.

Če pogledamo natančnejšo statistiko, je televizija v sezoni 1959/1960 pripravila 229 ur domačih oddaj, v naslednjih letih pa se je obseg produkcije strmo stopnjeval, saj so slovenski ustvarjalci postopoma zapolnili program vse dni v tednu (razen torka, ki je dolgo ostal prost dan).

Kako se je program razvijal po letih:

1956–1957 (Obdobje poskusov): Program je obsegal le občasne prenose ob večjih dogodkih (npr. sejmi, športne prireditve) z improvizirano ali mobilno tehniko. Lastnega rednega programa še ni bilo.

1958 (Začetek redne produkcije): Od 28. novembra 1958 naprej je TV Ljubljana začela prispevati svojih 30 % v skupno mrežo JRT (Jugoslovanske radiotelevizije). Preostali večinski del so pokrivali studii v Beogradu in Zagrebu ter tuji programi.

1960 (Mednarodni preboj): Program se razširi na 5 dni v tednu. Slovenska ekipa doseže zgodovinski uspeh s prvim neposrednim prenosom smučarskih poletov iz Planice za Evrovizijo, s čimer dokaže visoko tehnično znanje.

1962 (Informativni program): Nastane slovenski TV Obzornik, ki se iz tedenske oddaje prelevi v 15-minutno informativno oddajo, predvajano 5-krat na teden. To je bil neposredni predhodnik današnjega TV Dnevnika.

1966 (Uvajanje barv): Ob koncu tega obdobja slovenska televizija tehnološko dozori in začne z lastnimi poskusnimi oddajanji v barvni tehniki.

Ključne težave, ki so jih morali premagati:

Jezikovni in programski pritisk: Ker je bil program skupen, je večina vsebin potekala v srbohrvaščini. Slovenski ustvarjalci so si močno prizadevali za uvedbo lastnih programskih oken in kasneje drugega programa, da bi zaščitili slovenski jezik.

Pomanjkanje kadra: Izobraženih televizijskih kadrov na začetku sploh ni bilo. Prve oddaje so pripravljali radijski novinarji ter gledališki igralci in režiserji, ki so se učili sproti.

Tehnična podhranjenost: Delali so v improviziranih studiih s pomanjkljivo opremo. Šele z dokončanjem mreže glavnih oddajnikov leta 1964 je signal dosegel večino slovenskih domov, kar je dalo produkciji nov zagon.

• Da je zelo zanimivo za sedanje gledalce, ki zdaj vidijo preveč ponovitev. Pa tudi, če jih že, bi jih morda lahko gledali skozi prizmo preteklega časa (ni dodala UI).

Gledanje starih televizijskih arhivov skozi »prizmo tistega časa« je resnično fascinantno potovanje, saj nam ti posnetki ne pokažejo le, kako se je razvijala tehnika, ampak predvsem, kako se je spreminjala naša družba, jezik in vsakdanje življenje. Ponovitve tako dobijo povsem novo vrednost – postanejo zgodovinski dokument.

Če bi danes gledali slovenske oddaje iz obdobja 1956–1966 z zavedanjem takratnih razmer, bi opazili nekaj izjemnih posebnosti:

Kako gledati takratni program skozi »časovno kapsulo«:

Gledališče v živo namesto vnaprej posnetih oddaj: Vse prve TV-drame, kvizi in informativne oddaje so potekali v živo. Ker tehnologije za snemanje in montiranje na trak (kot je magnetoskop) na začetku niso imeli, so morali igralci in napovedovalci vse izpeljati brez napak v prvem poskusu. Če je igralec pozabil besedilo, je to videla celotna Slovenija.

Kulturen, knjižni in spoštljiv jezik: Govor takratnih napovedovalcev in voditeljev (kot sta bila legendarna Saša Geržina in Kristina Remškar) je bil izjemno artikuliran. Uporabljal se je strog knjižni jezik brez slenga, saj je televizija takrat veljala za elitni kulturni in izobraževalni medij z veliko družbeno odgovornostjo.

Umetnost improvizacije v studiu: Ker so bili studii majhni in oprema težka (kamere so tehtale več deset kilogramov), so morali biti režiserji neverjetno iznajdljivi. Za ustvarjanje globine prostora ali posebnih učinkov so uporabljali preproste trike z ogledali, lučmi in ročno naslikanimi scenografijami.

Televizija kot družabni dogodek: Ko so se te oddaje predvajale, ljudje niso gledali televizije sami doma ob večerji. Ker so bili aparati dragi, se je ob večerih pri sosedu, ki je imel televizor, zbrala cela vas ali soseska. Gledanje televizije je bil skupnostni dogodek, podoben odhodu v kino.

Zakaj so te ponovitve dragocene za današnjega gledalca?

Danes, ko smo nasičeni s hitrimi rezi, bleščečo grafiko in instantnimi informacijami, nam pa bi ti stari posnetki ponudil upočasnitev časa, ki ga danes živimo.

No, in še nekaj o plačevanju prispevka za televizijo in radio

Plačevanje obveznega prispevka za javne medije se je v Sloveniji začelo že leta 1928 z ustanovitvijo Radia Ljubljana, televizijska različica pa se je pridružila trideset let kasneje – torej takoj, ko so začeli delovati. Skozi desetletja se je ta dajatev preimenovala iz prvotne »radijske in televizijske naročnine« v današnji RTV-prispevek, ki je bil uradno uveden z zakonom leta 1999.

Zgodovinski pregled in zneski – Leta 1928 (Prva radijska naročnina): Ob začetku rednega oddajanja Radia Ljubljana so poslušalci morali prijaviti svoje radijske aparate. Naročnina je takrat znašala 25 takratnih dinarjev na mesec, kar je bil za tiste čase precejšen strošek (primerljivo s ceno več kilogramov kruha).

Leta 1958 (Uvedba televizijske naročnine): Z začetkom rednega delovanja Televizije Ljubljana se je uvedla ločena naročnina za lastnike televizijskih sprejemnikov. Zaradi visokih stroškov tehnike in programa je bila televizijska naročnina znatno višja od radijske.

Leta 1999 (Preimenovanje v RTV-prispevek): Z novimi medijskimi zakoni se je klasična naročnina preoblikovala v RTV-prispevek. S tem se je plačevanje vezalo na obstoj električnega priključka oziroma gospodinjstvo, ne pa več striktno na prijavo posameznega aparata.

Od leta 2012 do 2024: Znesek prispevka za fizične osebe (gospodinjstva) je polnih 12 let ostal popolnoma nespremenjen pri 12,75 evra na mesec.

Od 1. januarja 2025 dalje: Po odločitvi vlade se je prispevek prvič po dolgem času zvišal za 10 odstotkov in znaša 14,02 evra na mesec.

Zanimivo je, da je bila v tistih zgodnjih časih (petdesetih in šestdesetih letih) naročnina za marsikatero družino luksuz. Ker pa je bilo televizorjev izjemno malo, je država z zbranim denarjem financirala hiter razvoj oddajniške mreže, da je signal sploh dosegel hribovite dele Slovenije.

O napravah, ki so nam omogočale gledanje TV programov

V poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih so bili televizijski sprejemniki (večinoma znamk Philips, Grundig ali RR Niš), ki pa so bili za povprečnega delavca astronomsko dragi.

Prvi črno-beli televizorji so stali med 120.000 in 200.000 takratnih dinarjev. Povprečna mesečna plača v Sloveniji je takrat znašala okoli 15.000 do 20.000 dinarjev. Za nakup enega samega televizorja je moral delavec varčevati in odšteti med 8 in 10 celotnih mesečnih plač.

O takratnem lovu na »črne« poslušalce in gledalce

Ker je bila televizija draga, naročnina pa obvezna za vsakogar, ki je imel sprejemnik, so se hitro pojavili tisti, ki so naprave kupili na črno ali jih preprosto niso prijavili. Država in TV Ljubljana sta zato organizirali stroge in tehnološko napredne kontrole.

Posebna merilna vozila (Radijske goniometrije): Po slovenskih mestih in vaseh so začeli voziti posebni kombiji, opremljeni z velikimi antenami. Ti tehniki so s pomočjo goniometrov merili sevanje lokalnih oscilatorjev v televizorjih in radijskih sprejemnikih. Natančno so lahko določili, v kateri hiši ali stanovanju je prižgan televizor, čeprav zunaj ni bilo vidne antene. Inšpektorji so hodili od vrat do vrat. Ponoči so preprosto opazovali okna hiš – če je skozi zavese utripala modrikasta svetloba, na tistem naslovu pa ni bilo prijavljene naročnine, so potrkali na vrata.

Kazni in javno sramotenje: Če so vas ujeli, kazen ni bila le finančna (plačilo vseh zaostalih naročnin z obrestmi). V takratnem tisku in celo v radijskih obvestilih so javno objavljali imena in priimke tistih, ki niso plačevali naročnine. Biti označen za »črnega poslušalca« je v lokalni skupnosti pomenilo veliko sramoto.

Tako je bilo! Kako je zdaj UI nismo spraševali, ker nismo želeli poseči v zgodovinski dosežek avtorjev in ustvarjalcev in tudi nosilcev prvih korakov nekoč izjemnega medija. Nekoč!!!/Objavi pripravil – v “sodelovanju” z UI. J. Temlin/