Raka/Krško, 12. avgust 2026 – Register nesnovne kulturne dediščine je osrednja nacionalna zbirka podatkov o enotah nesnovne dediščine in njihovih nosilcih. Vodi ga Ministrstvo za kulturo, strokovne podlage pa pripravlja Slovenski etnografski muzej kot Koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine.  Namen vpisa pa je prepoznavanje, dokumentiranje in večja javna prepoznavnost dediščine ter spodbujanje njenega nadaljnjega prenašanja. Ob enoti Vinogradništvo so bili kot prvi nosilci evidentirani Društvo vinogradnikov Raka, Društvo vinogradnikov Lisec Dobrnič in Društvo vinogradnikov Grčevje, pobudo za vpis pa je podal Matjaž Pavlin. 

V ta namen so se minuli petek, 7. avgusta,  za isto mizo usedli vinogradniki, nosilci dediščine, stroke in turizma ter države, in sicer na temo osvetlitve te tematike z različnih, a med seboj povezanih zornih kotov. Sodelovali so: Andrej Hafner, vršilec dolžnosti generalnega direktorja Direktorata za kmetijstvo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, izr. prof. dr. Marko Koščak s Fakultete za turizem Univerze v Mariboru, Mladen Zorko, predsednik Društva vinogradnikov Raka in Matjaž Pavlin, pobudnik vpisa in ambasador cvička.

Velja dodati, da je v pobudi za vpis je med pomembnimi zgodovinskimi dokumenti izpostavljen prevod Gorskih bukev, ki ga je leta 1582 pripravil Andrej Recelj, takratni duhovnik na Raki. Torej tam, kjer srečujejo vinska trta, pravila, znanje in ljudje, ki jim je mar za razvoj podeželja.

V ta namen je Ministrstvo za kulturo je 24. aprila 2026 v Register nesnovne kulturne dediščine vpisalo enoto Vinogradništvo. Na državni ravni je bilo s tem priznano, da pridelovanje grozdja in vina ni pomembno le zaradi pridelka, temveč tudi zaradi znanja, spretnosti, navad, medgeneracijskega sodelovanja in načina življenja.

Nesnovna kulturna dediščina torej niso samo predmeti, ki jih postavimo v muzejsko vitrino. To so žive prakse, znanja in veščine, ki se prenašajo iz roda v rod ter se vedno znova prilagajajo okolju in času, je bilo slišati v uvodu.

Ko govorimo o vinogradništvu, ne govorimo samo o gojenju trte in pridelavi vina. Govorimo tudi o družinskem delu, ki traja skoraj vse leto. O znanju, kdaj in kako trto obrezati, vezati, zaščititi in obrati. Govorimo o zidanicah, hramih in vinskih kleteh; o trgatvah, postavljanju klopotca, martinovanju, pesmih, prehrani, sosedskih odnosih in medsebojni pomoči.

Pobuda posebej poudarja družinsko delo, društveno povezovanje in prenos znanja. Osnova za to pa so Vinogradniška društva, ki so nosilci izročila, organizatorji strokovnih prikazov rezi, trgatev, ocenjevanj vin, pohodov in martinovanj ter s tem glasniki opozarjanja na problem zaraščanja kulturne krajine. Ta dediščina pa ni pomembna samo zato, ker govori o naši preteklosti. Pomembna je tudi zato, ker nam pomaga odgovoriti na vprašanje, kdo smo danes in kakšen prostor želimo zapustiti prihodnjim generacijam.

Matjaž Pavlin pobudnik vpisa – Kot pravi, ga je k temu spodbudil vse bolj zastrašujoč pogled na vinske gorice in trend zaraščanja vinogradov, ki smo mu priča. Recimo pred 200 leti je imela Slovenija 46.000 ha vinogradniških površin, pred 20 leti okoli 25.000 ha, danes pa le okoli 15.000 ha.  Pavlin – zaprisežen vinogradnik, turistični delavec in človek, ki da nekaj na tradicijo pravo, če se bo ta trend nadaljeval, bomo kmalu padli pod 10.000 ha in Slovenija ne bo več vinorodna dežela. Tukaj ne gre samo za zaraščanje vinogradov, ampak tudi za zamiranje tradicije, starih običajev, vinogradniške dediščine. Spomnimo se desetletja nazaj, kako žive so bile naše vinske gorice, posebno v času trgatve, ko se je iz vsake zidanice slišala slovenska pesem. Danes je tega vse manj.  Zato, pravi Pavlin, ne smemo dovoliti, da ta izjemna dediščina propade.

Kaj narediti? Sprožiti alarm in seznaniti s tem pojavom medije in ustrezne ustanove. Zato je na njegovo pobudo s  somišljeniki bila ustanovljena Civilno iniciativo za ohranitev in zaščito vinogradov. In sicer z namenom aktivirati širšo javnost. Drugi, če ne prvi korak pa je zaščititi vinogradništvo.

Zato smo, pravi Pavlin,  lani začeli s postopkom vpisa vinogradništva v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije – korak k zaščiti vinskih goric. Pri tem nam je zelo pomagal mag. Dušan Štepec, konservatorski svetovalec z novomeške enote Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije,  za kar se mu iskreno zahvaljujemo.

Maja 2025 smo oddali vlogo in v slabem letu smo po vseh postopkih in preverbah strokovnih služb dobili obvestilo o vpisu v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije. Vpis v register je izjemno pomemben. Potrditev, da smo prepoznavni na državni ravni. Pomeni večjo prepoznavnost in vidnost, večjo promocija s strani Slovenskega etnografskega muzeja, večjo možnost za razvoj dediščine, vključno z materialno podporo države za njeno ohranjanje…

Zakaj so nosilci pobude Društva vinogradnikov?

Noben register sam po sebi ne ohranja dediščine. Dediščino ohranjajo ljudje. In med njimi imajo društva vinogradnikov eno najpomembnejših vlog. DV so civilna družba v najboljšem pomenu besede. Tam, kjer država pogosto ne zmore ali ne doseže ljudi, društva s prostovoljnim delom ohranjajo znanje, krajino, dediščino in skupnost. Društva vinogradnikov so nosilci vinogradniške tradicije, srce slovenskega družinskega vinogradništva, ambasadorji vinogradniške kulture, čuvaji kulturne krajine, mreža ljudi, ki pravzaprav ohranja življenje v vinskih goricah.

izr. prof. dr. Marko Koščak – dediščina, identiteta in prostor  pravi: »Velja vedeti in se zavedati, da  dediščino pogosto povezujemo s preteklostjo. Toda v resnici ta lahko živi le, kadar ima pomen za sedanjost«.

Kako vinogradniška dediščina oblikuje identiteto nekega območja in občutek pripadnosti njegovih prebivalcev?

izr. prof. dr. Marko Koščak – Dediščina predstavlja enega najpomembnejših temeljev identitete turistične destinacije. Obsega materialne elemente, kot so stavbna dediščina, kulturna krajina, arhitektura, tradicionalni objekti in zgodovinski spomeniki, ter nesnovno dediščino, ki vključuje znanja, običaje, praznike, kulinariko, rokodelstvo, lokalne zgodbe in način življenja prebivalcev. Prav preplet teh elementov ustvarja edinstven značaj prostora, ki ga ni mogoče preprosto posnemati in predstavlja pomembno konkurenčno prednost turistične destinacije.

V sodobnem turizmu dediščina ni več razumljena zgolj kot predmet varovanja, temveč kot pomemben razvojni vir. Ohranjena kulturna in naravna dediščina omogočata oblikovanje avtentičnih turističnih doživetij, ki obiskovalcem ponujajo stik z lokalnim okoljem, njegovo zgodovino in prebivalci. S tem se krepi prepoznavnost destinacije, povečuje njena konkurenčnost ter spodbuja trajnostni razvoj lokalnega gospodarstva.

Posebno mesto med oblikami kulturne dediščine ima vinogradniška dediščina, saj združuje naravne danosti, kulturno krajino, arhitekturno dediščino, tradicionalna znanja in lokalno identiteto. Vinogradništvo skozi stoletja ni oblikovalo zgolj gospodarske dejavnosti, temveč celoten način življenja prebivalcev vinorodnih območij. Vinogradi, zidanice, vinske kleti, suhozidi, tradicionalna pridelava vina, običaji ob trgatvi, vinogradniška društva ter številne lokalne prireditve predstavljajo sestavne elemente kulturne krajine, ki pomembno vplivajo na identiteto posamezne turistične destinacije.

Vinogradniška dediščina ima pomembno identitetno funkcijo tudi zato, ker oblikuje značilno kulturno krajino. Vinogradi niso le proizvodne površine, temveč prostor, kjer se prepletajo naravne vrednote, tradicionalna arhitektura, zgodovina in način življenja lokalne skupnosti. Takšna kulturna krajina predstavlja eno najmočnejših vizualnih podob destinacije in pomembno vpliva na njeno prepoznavnost. Prav zaradi tega uspešne vinske destinacije svojo turistično identiteto gradijo na povezovanju vina, gastronomije, kulturne dediščine, narave in lokalnih zgodb.

Dediščina pa sama po sebi še ne zagotavlja uspešne turistične identitete. Ključnega pomena so njena kakovostna interpretacija, ustrezno upravljanje ter vključevanje lokalne skupnosti. Prebivalci morajo dediščino prepoznati kot svojo vrednoto in razvojno priložnost, saj prav njihovo znanje, gostoljubnost in sodelovanje ustvarjajo avtentičnost turistične izkušnje. Ob tem mora razvoj temeljiti na načelih trajnosti, varovanju kulturne krajine, spoštovanju nosilne zmogljivosti prostora ter ohranjanju tradicionalnih vrednot za prihodnje generacije.

Mladen Zorko, predsednik Društva vinogradnikov Raka – »Raka ima izjemno bogato tradicijo vinogradništva. Leta 1582 je župnik Andrej Recelj prevedel gorske bukve – prvi obsežnejši pravni zapis v slovenskem jeziku, ki je veljal stoletja.

Gre za sožitje z naravo – pridelava vinske trte, saditev, dela v vinogradu, rezanje, vezanje, zaščita pred boleznijo, predelava grozdja, pridelava vina, kletarjenje, medsebojna pomoč, dobri sosedski odnosi, druženje (trgatve, pretoki mošta in vina, postavljanje klopotca, martinovanje, cvičkove urice).

Za mlado populacijo pa je vse bolj pomemben tudi ekonomski vidik (preveliki stroški, slaba odkupna cena grozdja in vina, preveč fizičnega dela, raje razmišljajo o nakupu vina pri večjem vinarju). Izjemen pomen imajo tudi vinogradniška društev (strokovno znanje, izmenjava izkušenj).

Torej, kot pravi Matjaž Pavlin, male vinogradnike ne smemo gledati skozi litre vina in ekonomsko računico. Družinsko vinogradništvo ustvarja več kot vino, ustvarja kulturno krajino, varuje tradicijo in dediščino, ohranja življenje na podeželju in gradi pomemben del identitete Slovenije. Če torej izgubimo male vinogradnike, izgubimo vse to.

In še nekaj o izzivih in prihodnosti malega družinskega vinogradništva …

Izr. prof. dr. Lea-Marija Colarič-Jakše –  Ko se opusti majhen vinograd, ne izgubimo le nekaj vrst trte. Pogosto se prekine družinska kontinuiteta, zaraste del krajine, zidanica izgubi uporabnika, društvena dejavnost pa enega dejavnega člana.

Razprava poteka tudi v času vse izrazitejših vremenskih tveganj. Agrometeorološki kazalniki ARSO so v letošnjem poletju na Dolenjskem in v Spodnjem Posavju opozarjali na izrazit primanjkljaj vode v tleh. Suša, vročina, neurja in toča povečujejo negotovost pridelka ter dodatno obremenjujejo ljudi, ki vinograde vzdržujejo.

Ekonomskim, demografskim in administrativnim izzivom se tako vse bolj pridružujejo tudi podnebna tveganja.

Predsednik Društva vinogradnikov Raka Mladen Zorko – pogled s terena – Začnimo ponovno tam, kjer se vse odloča – v vinogradu in med člani društva. Kaj danes najbolj ogroža malega vinogradnika: stroški, pomanjkanje časa, birokracija, negotovost pridelka, pomanjkanje naslednikov ali občutek, da se trud preprosto ne.

Problematična in nestimulativna je prodajna cena grozdja in vina. Vinogradništvo zahteva veliko časa in angažiranja. Vse večji problem so vremenske razmere – podnebne spremembe. In seveda prenos iz starejše na mlajšo generacijo. Marsikdaj že v družinah delamo napake, saj nenehno ponavljamo, kako je vinogradništvo težavno, kako se ne splača… Tako debato poslušajo naši otroci in v takem okolju jih bomo težko navdušili za nadaljevanje naše tradicije… Na koncu koncev so tu še razne bolezni vinske trte, zlasti zlata trsna rumenica.

Matjaž Pavlin – od priznanja do konkretnega programa

Katere tri spremembe bi bilo mogoče izvesti razmeroma hitro, da bi vpis začel prinašati konkretne učinke za nosilce dediščine?

Najbolj nujni ukrepi so naslednji:

1. Poenostavitev zakonodaje za male vinogradnike – stekleničenje, trženje vina…

2. Omejevanje oziroma onemogočanje stalnega naseljevanja zidanic

3. Martinovo kot državni praznik – Dan slovenskega vina in vinske kulture

Ta, več kot 30 let stara pobuda je še vedno aktualna. Enkrat je bila v parlamentu že skoraj izglasovana… Imamo Kulturni praznik, imamo največje število zidanic in vinskih kleti na prebivalca, imamo vinsko napitnico za najlepšo himno na svetu, imamo unikatno turistično ponudbo Turizem v zidanicah – zakaj ne bi imeli tudi Martinovo kot Dan slovenskega vina in vinske kulture.

Pa še dva zelo pomembna ukrepa:

4. Omogočanje razvoja večjim vinogradnikom – te prostorska zakonodaja velikokrat zelo omejuje, posebej v vinorodni deželi Posavje

5. Subvencije za obnovo vinogradov tudi za male vinogradniške parcele v cilju ohranjanja vinskih goric

izr. prof. dr. Marko Koščak – turizem kot podpora, ne nadomestilo – Turizem se pogosto omenja kot ena od poti do večje dodane vrednosti. Kako lahko turizem pomaga, da postane vinograd ekonomsko zanimiv, da prinese dodano vrednost, kako gresta skupaj turizem in prodaja vina na domačem pragu kot najvišja oblika dodane vrednosti… Vino in gastronomija danes predstavljata neločljiv del sodobnih turističnih produktov. Kot del tradicije, zgodovine in kulturne dediščine pomembno prispevata k prepoznavnosti turistične destinacije, vinski turizem pa postaja eden najhitreje rastočih segmentov svetovnega turizma. Obiskovalci ne prihajajo zgolj zaradi degustacije vina, temveč iščejo celostno doživetje vinogradniške pokrajine, lokalne kulinarike, kulturne dediščine in gostoljubnosti prebivalcev.

Prav v tem je ena največjih razvojnih priložnosti vinogradniških območij. Sam vinograd kot primarna kmetijska dejavnost pogosto težko zagotavlja zadostno ekonomsko donosnost, zlasti na območjih z razdrobljenimi parcelami, strmimi legami in majhnimi družinskimi kmetijami. Turizem omogoča, da se vrednost vina bistveno poveča, saj obiskovalec ne kupuje zgolj steklenice vina, temveč celotno doživetje, zgodbo in identiteto prostora.

Zato je prav zgodba danes nosilna vsebina uspešnih turističnih produktov, zato lahko tudi lokalne posebnosti in tradicionalne sorte predstavljajo pomembno osnovo za razvoj prepoznavnih turističnih doživetij, je še podaril izr. prof. dr. Marko Koščak.

Zaključku okrogle mize, ki si zasluži javno pozornost, še bolj pa pozornost tisti, ki vodijo državo!

Turizem in vinogradništvo nista dve ločeni dejavnosti, temveč dve plati iste razvojne zgodbe. Vinograd daje turistični destinaciji identiteto, krajino in avtentičnost, turizem pa vinogradu vrača ekonomsko vrednost. Največja dodana vrednost nastane takrat, ko se vino proda tam, kjer je nastalo – na domačem pragu. Tam obiskovalec ne kupi le steklenice vina, ampak celovito doživetje prostora, ljudi, tradicije in gostoljubnosti. Prav zato neposredna prodaja vina v vinogradu oziroma pri vinarju predstavlja najvišjo obliko dodane vrednosti, saj največ ustvarjenega prihodka ostane pri lokalnem pridelovalcu in se hkrati prenaša tudi na celotno lokalno skupnost.

Če bi lahko jutri sprejeli en sam ukrep za prihodnost slovenskega malega vinogradništva, kateri ukrep bi izbrali?

Matjaž Pavlin, pravi! Sprejem posebnega zakona za zaščito vinskih goric – nekakšne Gorske bukve 21. stoletja. Letos mineva 444 let odkar je župnik Andrej Recelj prevedel Gorske bukve – prvi obsežnejši pravni zapis v slovenskem jeziku. Čas je za nove Gorske bukve.

Tak zakon bi:

•             opredelil vinske gorice kot kulturno krajino nacionalnega pomena,

•             določil pogoje za ohranjanje vinogradov,

•             uredil vprašanje zidanic in stalnega bivanja,

•             omogočil posebne razvojne in finančne spodbude,

•             poenostavil postopke za male vinogradnike,

•             usmerjal prostorsko načrtovanje občin.

Evropska zakonodaja na sme biti izgovor in ovira pri tem, saj Evropa podpira posebnosti, dediščino in tradicijo. Dokaz za to je nenazadnje cviček, za katerega smo morali v Bruslju lobirati celi dve leti, da smo ga uspeli zaščititi. Na podoben način moramo zaščititi tudi slovensko tradicionalno družinsko vinogradništvo.

Danes ne govorimo samo o prihodnosti vinogradništva. Govorimo o tem, kakšno podeželje želi imeti Slovenija čez 30 let. Govorimo o tem ali bodo tudi naši vnuki še poznali podobo slovenskih vinskih goric, kot jih poznamo mi, kjer smo doživeli premnoga nepozabna doživetja…

Zapomnimo si: Vinograd lahko posadimo v nekaj dneh. Kulturno krajino so naši predniki ustvarjali stoletja. Uničimo pa jo lahko v eni sami generaciji. Ne dovolimo, da bomo ravno mi tista generacija, ki bo to dopustila…

Na koncu se je oglasil še predsednik Zveze Društev vinogradnikov Dolenjske, Miran Jurak, ki je zelo pohvalil razpravo. Opozoril je na problem starajoče populacije vinogradnikov, kjer je povprečna starost že več kot 70 let. V njegovem 10-letnem mandatu je članstvo v društvih padlo iz več kot 6.000 na slabih 4.000, kar je res zaskrbljujoče.

Andrej Hafner, direktor Direktorata za kmetijstvo pa je poudaril, da se drugo leto konča 7-letna evropska finančna perspektiva in se oblikuje nova od 2028 – 2034. Kar pomeni, da bomo pred novo perspektivo težko kaj bistvenega premaknili… Ministrstvo za kmetijstvo ima na voljo 40% manj evropskih sredstev. Na ministrstvu razmišljajo, kako pospešiti prenos kmetij na mlade. S sedanjim potekom niso zadovoljni. Poudaril je trsno rumenico, za katero so v veliki meri krivi tudi zapuščeni vinogradi (celo državni…). Dejal je, da so v glavnem pravila že napisana, a se jih ne držimo, primanjkuje pa inšpektorjev.

In bistvo o navedenem ob pripravi rešitev na okrogli mizi! Ti konkretni predlogi in pogledi, ki so osnova, snovalcev in nosilcev ideje za vpis vinogradništva v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije – ter korak k zaščiti vinskih goric. A njihova pobuda in delo ter aktivnosti bo obrodila sadove le, če bo javnost spoznala njihove pobude, pristojni pa pomagali, da jih v praksi pomaga uresničiti.

Vsak članek, vsak prispevek in vsaka objavljena zgodba lahko pripomorejo k temu, da bodo odločevalci problematiko prepoznali kot eno od razvojnih prioritet Slovenije.

Vinograd lahko posadimo v nekaj dneh. Kulturno krajino ustvarjamo stoletja. Uničimo pa jo lahko v eni sami generaciji. Naj ne bomo mi tista generacija, ki bo to imela na vesti./za LN – zapisal MP/