Slovenija, 22. avgust 2026 – V Evropi se povprečne hitrosti interneta močno razlikujejo glede na državo in vrsto povezave, na splošno pa se uvrščajo med najvišje na svetu, saj se mediane hitrosti fiksnega interneta v vodilnih državah gibljejo med 140 in preko 350 Mbps.
Fiksni širokopasovni internet (optika in kabel)
Vrh evropske lestvice obvladujejo države z močno razvito optično infrastrukturo. Med državami naj bi Francija in Islandija dosegali najvišje hitrosti fiksnega interneta v Evropi, kjer povprečne mediane hitrosti presegajo 340 Mbps. Dobro sta se odrezali tudi Bolgarija in Romunija, ki naj bi ponujali izjemno hiter fiksni internet z mediano hitrostjo blizu 200 Mbps.
No, Slovenija se, kot skoraj na vseh področjih, na področju fiksnega interneta uvršča v zgornji del evropskega povprečja s hitrostmi okoli 118 do 140 Mbps, kar je več, kot to dosegajo njene sosednje države.
A vse bolj bistven je mobilni internet (4G in 5G)
Zanimivo, da sta po hitrosti mobilnega interneta v Evropi prav tako med najnaprednejšimi državami Bolgarija in Romunija, ki sta področju mobilnih omrežij v samem vrhu, saj v povprečju zagotavljata hitrost prenašanja okoli 131 Mbps, tam, kjer je zagotovljeno 5G omrežje pa dosega hitrosti tudi do 300 Mbps.
In Slovenija? Slovenija na mobilnem področju dosega dobre rezultate rezultate s povprečno hitrostjo prenosa okoli 139 Mbps, kar jo postavlja ob bok najnaprednejšim evropskim trgom. Je pa res, da zelo šepa na obali in tudi področjih na južni in severni meji.
Kaj te hitrosti omogočajo v praksi? Od 25 do 50 Mbps vam zagotavlja nemoteno gledanje 4K vsebin na eni napravi in brskanje po spletu. 100 Mbps+ ponuja hkratno pretočno predvajanje 4K vsebin na več napravah, igranje spletnih iger in hitro prenašanje velikih datotek. In 300 Mbps+ je osnova za profesionalno delo od doma, takojšen prenos ogromnih datotek (npr. video montiranje) in nemoteno delovanje pametnih domov z več deset napravami.
V Sloveniji je pokritost z mobilnim internetom (predvsem s signalom 4G in 5G) najslabša v goratih predelih, globokih alpskih dolinah, obmejnih območjih ter na redko poseljenih hribovitih območjih. Čeprav slovenski operaterji dosegajo več kot 99-odstotno pokritost prebivalstva, se tiste “bele lise” brez signala skrivajo predvsem v geografsko razgibanem in gozdnatem svetu, kjer gradnja baznih postaj ni ekonomsko upravičena ali pa signal ovira teren./LN/