Slovenija, 27. avgust 2026 – MIPOR-jev pregled je pokazal precej pisano podobo slovenskih taksijev. Osnovna storitev je bila večinoma opravljena brez težav, vozniki so bili pogosto prijazni, ustrežljivi in pripravljeni pomagati. Tudi čakalni časi so bili v večini primerov razumni. Toda prav podrobnosti ločijo dobro taksi storitev od zgolj prevoza.

Potnik mora že ob vstopu jasno videti cenik in taksimeter, ta mora delovati od začetka do konca vožnje, račun ne bi smel biti nekaj, za kar je treba posebej prositi, voznik pa bi moral spoštovati prometna pravila in poskrbeti tudi za osnovno varnost potnikov.

Največja previdnost je potrebna pri cenah, zlasti na Obali, kjer so razlike med ceniki velike in so lahko kratke vožnje presenetljivo drage. Preden sedete v taksi, zato ni odveč pogledati cenik oziroma vprašati za okvirno ceno. Med vožnjo pa spremljajte, ali je taksimeter vključen.

• Ocenjevalci Mednarodnega inštituta za potrošniške raziskave (MIPOR) so v okviru javne službe izvajanja primerjalnih ocenjevanj blaga in storitev, ki jo sofinancira Ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport RS, tokrat preverili 18 taksi prevozov (ponudnikov) v Ljubljani, Mariboru in slovenski Istri (šest na območju Ljubljane in Brnika, pet v Mariboru ter sedem v slovenski Istri). Ocenjevali so celotno izkušnjo: od naročila in čakanja na prihod do avtomobila, voznika, načina vožnje, uporabe taksimetra, izdaje računa in možnosti plačila s kartico. Ugotovili so, da je osnovna uporabniška izkušnja pogosto dobra, vendar so med posameznimi ponudniki in predvsem med regijami precejšnje razlike.

 Čakanje večinoma kratko, največ potrpljena potrebujete v Istri

Pri naročanju večinoma ni bilo večjih težav, večina avtomobilov je prišla v napovedanem času ali celo kakšno minuto prej. V Ljubljani so na primer čakali od 5 do 10 minut, v Mariboru pa tudi le eno minuto od naročila, precej manj prijetna je bila izkušnja z Mestnim taksijem v Mariboru.

Največ potrpežljivosti so potrebovali v slovenski Istri, kje so na avtomobil čakali tudi 22 minut. Po drugi strani so bili nekateri zelo hitri. Dobra praksa je, če potnik dobi informacijo, kateri avtomobil prihaja. To je prej izjema kot pravilo.

 Ob morju lahko nekaj kilometrov stane presenetljivo veliko

Plačilo za vožnjo je razdeljeno na tri dele: štartnino, kilometrino in čas čakanja. Razmerje med njimi ni predvidljivo, štartnina lahko že vključuje nekaj prevoženih kilometrov (tri do pet), čas čakanja pa ni povezan z morebitnim čakanjem na potnika, ampak se začne zaračunavati skoraj vedno, ko se avtomobil ustavi (pred semaforjem, v koloni …).

V Ljubljani so za 3,7 kilometra dolgo vožnjo z Laguno plačali 6,98 evra, za 7,2 kilometra z Wizi 10,65 evra, z Rondojem pa 10,80 evra za približno šest kilometrov. Vožnja na oziroma z letališča je bila pričakovano dražja: za 23 kilometrov v eno smer so plačali 30 evrov, za 26 kilometrov v drugi smeri pa 42,15 evra.

V Mariboru so bile vožnje kratke, vendar ne ravno poceni. Za 2,3 do 2,7 kilometra so plačevali od 5,90 do 7,80 evra. Kilometrine v preverjenih cenikih so segale od 1,50 do 2,10 evra.

Še večje presenečenje jih je čakalo v slovenski Istri. Za 7,8 kilometra dolgo pot med Strunjanom in Piranom so plačali 23,20 evra s štartnino osem evrov, kar je daleč največ med preverjenimi vožnjami. Za zgolj 4,3 kilometra med Piranom in Portorožem so pri drugem ponudniku plačali celo 16,50 evra. Pri tej vožnji so za štartnino plačali 3,50 evra, za vsak kilometer pa tri evre.

Predvsem ob morju cenik preverite še pred začetkom vožnje. Pri tem ni odveč ponovno pripomniti, da se v tem delu Slovenije na taksije v povprečju čaka najdlje.

 Taksimeter ni okras

Pri taksiju bi moral imeti potnik pregled nad ceno med samo vožnjo. Prav tu so naleteli na nekaj resnejših pomanjkljivosti.

Zakon določa, da mora biti taksimeter med prevozom vključen od začetka do konca vožnje, cena pa se izračunava na podlagi prevožene razdalje in časa v skladu z izbrano tarifo. Taksimeter in obvestilo o tarifi morata biti nameščena tako, da ju potnik lahko vidi.

V večini preverjenih avtomobilov s tem ni bilo večjih težav, ne pa v vseh.

# Vas zanima pri katerih ponudnikih so se pojavile težave? Preverite na spletni strani www.potrosnikovzoom.si

Ceniki so sicer najbolj pogosto nalepljeni na notranji del senčnika (ali na vetrobransko steklo za njim), kar ni ravno najbolj idealna rešitev, še zlasti za zadaj sedeče potnike. V taksiju Laguna cenika sploh niso opazili.

Vsi taksisti v Sloveniji za svojo dejavnost potrebujejo licenco. Med ocenjevanjem niso preverjali, ali jo v resnici imajo, so pa dodatne točke pridobili vozniki z vidno oznako licence in s podatki o vozniku. Nekaj več jih je bilo v Mariboru, drugod pa teh informacij med vožnjo niso opazili.

Račun? Včasih šele, ko ga zahtevate

Pri taksistih očitno ni ustaljena praksa, da izdajo račun brez zahteve. Pri preverjanju so ga sami natisnili v desetih primerih. Od taksista Wizi, ki jih je peljal po Mariborju, jim računa ni uspelo izprositi. Izdaja računa je po zakonu obvezna, zato skupna ocena ne presega ocene nezadovoljivo, če računa niso prejeli niti po dodatni prošnji.

Posebno poglavje je plačevanje s kartico. Najbolj izrazita težava se je pokazala v slovenski Istri. Prav pri nobenem vozniku kartično plačilo ni bilo mogoče, jim je pa taksist ATX ponudil, da se ustavi pri bankomatu, kjer so dvignili dovolj denarja za plačilo. V letu 2026, še zlasti pa za turistično območje, kjer je veliko domačih in tujih obiskovalcev, je takšna omejitev ne samo nepraktična, ampak popolnoma nesprejemljiva.

Vozniki večinoma prijazni, včasih tudi zelo zgovorni

Če je pri cenah in formalnostih precej prostora za izboljšave, je bila človeška plat storitve praviloma boljša. Voznike so večinoma ocenili kot prijazne in vljudne, pogosto z najvišjo oceno. Vsi so jim tudi pomagali pri prtljagi.

Celoten članek, tudi o čem so govorili taksisti in ali so ocenili odziv potnikov, preberite tukaj.

Varna vožnja ne bi smela biti stvar sreče

Vožnje so večinoma potekale mirno in brez večjih posebnosti, a zabeležili so nekaj ravnanj, ki jih ne morejo spregledati.

Voznik ATX je v predoru z omejitvijo 80 km/h vozil približno 120 km/h. Voznika Taxi Panama in Taxi2 sta med vožnjo pogosto uporabljala telefon, prvi je celo pisal sporočila. Med vožnjo s taksijem Capris so zabeležili izsiljevanje kolesarja v krožišču, v Mariboru je voznik Taxi 1A prevozil rdečo luč.

Pri drugih vožnjah je šlo za manj resne, a vseeno opazne pomanjkljivosti: za sunkovito pospeševanje in zaviranje, vožnjo nekoliko nad omejitvijo ali neuporabo smernikov.

Presenetljivo enoten (žal v negativno smer) je bil rezultat pri varnostnem pasu: vozniki jih skoraj niso opozarjali na (namerno) nepripetost.

Najkrajša pot ni vedno samoumevna

Pri večini voženj je izbrana pot približno ustrezala navigaciji ali pa je imel voznik razumljiv razlog za drugačno traso. Voznik ATX je na primer zaradi gneče izbral pot skozi Strunjan, kar je bila smiselna odločitev in je celo nekoliko skrajšala pot. So pa bile tudi izjeme.

Na terenu so preizkusili aplikacije Metro, Laguna in Uber

Pri naročilu taksija je aplikacija lahko več kot le zamenjava za telefonski klic. Njena največja prednost je preglednost: lokacije ni treba razlagati dispečerju, na zaslonu vidimo predvideni čas prihoda, po potrditvi naročila pa dobimo dodatne informacije o vozilu oziroma vozniku. Še posebej uporabna je možnost, da lahko na zemljevidu spremljamo, kje je naročeni taksi in kako se približuje naši lokaciji. Tako je čakanje precej manj negotovo./LN/Vir za objavo – Celoten članek je brezplačno na voljo na spletni strani http://www.potrosnikovzoom.si./Fotogarfija le ponazoritvena/