Slovenija, 28. avgust 2026 – Kot vse kaže, je slovenska politika, tako vladajoča kot opozicijska, začela upravljati državo tako, da za veliko stvari sprašuje Ustavno sodišče, a je odločila prav. Tak pristop je po našem mnenju milo rečeno dokaz, da politika ali stvari ne razume ali pa sama ni sposobna upravljati z države brez Ustavnega sodišča.

Morda je pogled nekoliko grobo opredeljen, a dejstva dokazujejo, da je smer takšna. To pogled objavljamo tudi zato, ker kot politiki želijo za vsako stvar mnenje ali celo odločitev Ustavnega sodišča, zadnjem času pa so se politiki odločni, da bodo svoje nejasno definirane odložitve prepustili v oceno državljanom na neobvezujočih referendumih. Torej tako, da jim nato izglasovanega na referendumu ni potrebno upoštevati.

Takšno stanje odpira eno ključnih in najbolj aktualnih vprašanj sodobne slovenske demokracije, in sicer vprašanje razmerja med zakonodajno (politično) oblastjo in Ustavnim sodiščem (pravno državo) ter vprašanje smisla neposredne demokracije (referendumov).

Dejstvo je, da številni politologi, pravni strokovnjaki in kritični opazovalci slovenske politike že dlje časa opozarjajo na trende, ki kažejo, da imamo politike, ki, če smo nekoliko grobi, svojega dela ne obvladajo – uporabili smo prijazni izraz.

“Vladanje prek Ustavnega sodišča” (Tako imenovana juridifikacija politike)

Pojav, ko se politično odločanje prelaga na pleča ustavnih sodnikov, v politologiji imenuje juridifikacija politike ali “sodnokracija“. Namesto da bi politika prevzela odgovornost za sprejemanje težkih, a jasnih odločitev v Državnem zboru, se Ustavno sodišče pogosto uporablja kot politični arbiter.

To dokazuje sedanja opozicija (ne glede na to, kdo je trenutno na oblasti), saj vsak večji ali ideološki zakon skoraj avtomatično pošlje v ustavno presojo.

Je pa res, da vladajoče koalicije včasih zavestno sprejmejo pravno dvomljive rešitve, računajoč na to, da bo končno besedo (in s tem politično odgovornost ter morebitne zamere javnosti) prevzelo Ustavno sodišče.

Zakaj se to dogaja?

Zato, ker to nakazuje na pomanjkanje političnega poguma (spet milo rečeno – čeprav bi lahko uporabili besedo neznanje), nezmožnost iskanja širokega soglasja in na nizko raven politične kulture. Politika s tem priznava, da ni sposobna sama reševati družbenih konfliktov znotraj parlamentarnih okvirov, kar slabi avtoriteto obeh vej oblasti – parlamenta, ki deluje nemočno, in Ustavnega sodišča, ki se s tem pretirano politizira.

No in še o prenosu odločitve na ljudstvo

V slovenski ureditvi imamo namreč dve glavni vrsti državnega referenduma:

Vrsta referenduma	Pravna obveznost	Značilnosti v praksi
Zakonodajni (naknadni) referendum	Da, politično in pravno zavezujoč.	Če državljani zakon zavrnejo (ob izpolnjenem kvorumu), zakon ne stopi v veljavo, Državni zbor pa eno leto ne sme sprejeti zakona z isto vsebino.
Posvetovalni referendum	Ne, pravno ni zavezujoč.	Politika ga razpiše, da “preveri utrip javnosti” pred sprejemanjem zakonodaje (npr. o evtanaziji, marihuani, preferenčnem glasu ipd.).

Čeprav posvetovalni referendumi pravno niso zavezujoči, imajo izjemno močno moralno in politično težo. Če politika organizira referendum, porabi proračunski denar in pozove državljane na volišča, nato pa njihovo večinsko voljo ignorira ali jo predrugači, s tem neposredno spodkopava zaupanje v demokratične procese.

Državljani dobijo občutek, da so le “kulisa” v političnem teatru, s čimer se krepi apatija, in prepričanje, da “glas ljudstva ne šteje nič”.

In kam vodi takšna smer neodločne – spet milo rečeno – politike?

Ko se politika odreče svoji primarni vlogi (prevzemanju odgovornosti za upravljanje države) in jo raje preloži bodisi na Ustavno sodišče (pravne strokovnjake) bodisi na posvetovalne referendume (odgovornost preloži nazaj na ljudstvo, ne da bi nato nujno sledila rezultatu), nastane vakuum vodenja.

Ustavno sodišče postane “nad-parlament”, državljani pa so utrujeni od nenehnih glasovanj, ki ne prinašajo oprijemljivih in hitrih sprememb.

Dejstvo je, da je za stabilno demokracijo ključno, da izvoljeni politiki prevzamejo odgovornost za svoje odločitve – ustavno sodišče pa naj bo varuh ustavnega reda v skrajni sili, ne pa vsakodnevni servis za popravljanje slabih zakonov ali reševanje strankarskih prepirov.

Naš zaključni pogled!

Zato je glede na stanje treba zaostriti pogoje za pošiljanje zakonov na Ustavno sodišče, kot drugo pa bi morali biti vsi referendumi avtomatično zavezujoči za politiko. No, tako v prvi fazi, kot ravna PRAVA Švica! Ker »DRUGA« trenutno nima politikov in še ne znanja in sposobnosti, da bi ta razumela bistvo, kako je treba voditi državo.

Kot se ve, imajo državljani v Švici vedno zadnjo besedo, zato sprejete odločitve uživajo visoko stopnjo družbenega samospoštovanja in sprejemanja. Ker politiki tam vedo, da lahko državljani sprožijo referendum proti kateremu koli zakonu, so prisiljeni že v procesu priprave zakonov iskati širok konsenz in vključevati opozicijo ter interesne skupine. 

In kako je v Sloveniji? Tako, da se blebetavi naturščiki gredo politike, nato pa neuko in predvsem neustrezno informirano ljudstvo sprašujejo za mnenje, ki ga nato celo upoštevajo ne.

Prav je, da se ve!

Prvo dejstvo! Tudi če ima zakon politično podporo, mora biti pravno skladen z najvišjim aktom države – ustavo.

Drugo dejstvo! Ustavno sodišče mora delovati le kot varovalka, ki preprečuje, da bi trenutna vladajoča večina sprejela zakone, ki kršijo človekove pravice ali temeljno ureditve države prepeči.

In tretje dejstvo! Referendumska odločitev ne sme biti tekma političnih strank, kdo ima prav, ampak odločitev, ki zagotavlja, da odločitve uživajo visoko stopnjo družbenega samospoštovanja in sprejemanja, a nikoli na račun pravic manjšinskih ali ranljivih skupin.

Res je, da s stališča politične teorije, ustavnega prava in primerjalne prakse sodobnih demokratičnih držav velja ta usmeritev za ideal, h kateremu stremijo razviti sistemi, saj neposredno naslavlja pasti, v katere lahko pade nebrzdana neposredna demokracija.

Prav zaradi tega je ključno, da politična kultura v državi dozori do točke, ko referendum ni viden kot “vojna do iztrebljenja” med levico in desnico, temveč kot orodje za potrjevanje najpomembnejših družbenih dogovorov.

In kje je Sloveniji na lestvici od 1 do 100, ko govorimo o demokraciji sodobnih demokratičnih držav? Nimamo odgovora! Prepričano pa smo, da ga bomo v Sloveniji še dolgo iskali. S temi politiki, ki jih imamo ZAGOTOVO ZELO DOLGO! Dejstvo je namreč, če se vsak odmeven zakon takoj znajde na Ustavnem sodišču, je nekaj hudo narobe s sposobnostjo politikov./Objavo pripravil: J. Temlin/