Slovenija, 1. september 2026 – Ker se sindikati spet razburjajo povezano z nadomestili za malice in prevoze na delo, kar je slovenski socialistični unikum, smo pogledali katere države v EU imajo na ravni države določeno, koliko morajo podjetna plačevati svojim delavcem za prehrano in prevoz na delo, in če je to obveza po nalogu (zakonu) država.

V večini držav Evropske unije država ne določa z zakonom fiksnega zneska, ki bi ga morala podjetja obvezno plačevati delavcem za redno prehrano (malico) in prevoz na delo. Te pravice in zneski se v večini članic urejajo prek kolektivnih pogodb na ravni panog, dogovorov med delodajalcem in delojemalcem ali pa so prepuščeni trgu in interni politiki podjetja.

Izjema je Slovenija, kjer zakonodaja  – Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v svojem 130. členu jasno določa, da je slovenski delodajalec dolžan delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom (malico) in za prevoz na delo in z dela.

Je pa res, da zakon določa le pravico do teh povračil, ne predpisuje pa točnih zneskov ali načina izračuna. Višina, pogoji in podrobnosti izplačila se primarno določajo v kolektivnih pogodbi na ravni dejavnosti ali v podjetniški kolektivni pogodbi/splošnem aktu delodajalca.

No, v Sloveniji pa so sindikati izposlovali še, da ima delavec pravico do malice za vsak dan, ko je na delu prisoten 4 ure ali več. Če delavec dela 10 ur ali več, mu po davčni uredbi pripada dodatno neobdavčeno povračilo (do 0,99 € za vsako dopolnjeno uro po 8 urah prisotnosti), če tako določa njegova kolektivna pogodba. Res pa je, če podjetje samo zagotavlja brezplačno toplo malico, delavec praviloma ni upravičen do denarnega izplačila, razen če razliko ali izjeme ureja kolektivna pogodba. Povračilo v višini 100 % cene najcenejšega javnega prevoza (npr. mesečna vozovnica za avtobus ali vlak). Z uveljavitvijo enotnih IJPP vozovnic se to pogosto obračunava po ceni te enotne vozovnice,

Tudi slovenski delavec ima pravico tudi do povračila stroškov za prevoz, če je kraj opravljanja dela oddaljen od njegovega bivališča (običajno vsaj 1 kilometer). Povračilo v višini 100 % cene najcenejšega javnega prevoza (npr. mesečna vozovnica za avtobus ali vlak). Z uveljavitvijo enotnih IJPP vozovnic se to pogosto obračunava po ceni te enotne vozovnice. Če javni prevoz ni na voljo, je neprimeren (npr. zaradi neusklajenih urnikov) ali pa tako določa kolektivna pogodba, se izplača kilometrina.

 Avstrija – Sistem davčnih olajšav in kolektivnih pogodb

V Avstriji država ne sili podjetij k izplačilu dnevne malice ali prevoza. Vse poteka preko davčnih olajšav, ki jih delavec uveljavlja pri državi, ali preko panožnih kolektivnih pogodb (Kollektivvertrag).

Prehrana (Malica): Podjetja nimajo zakonske obveznosti plačila malice za vsakodnevno delo na sedežu podjetja. Država pa spodbuja delodajalce s tem, da jim omogoča izdajo davčno prostih bonov za hrano (Essensgutscheine) do določene višine na dan, ki jih delavci koristijo v restavracijah ali trgovinah.

Prevoz na delo (Pendlerpauschale): Delodajalec vam ne plača prevoza. Namesto tega država delavcu odobri davčno olajšavo. Višina je odvisna od razdalje in od tega, ali je uporaba javnega prevoza “povezljiva/smiselna, delancu lahko t.i. mali pavšal, če je javni prevoz dostopen znaša med 372 € in 2.016 € letno) in t.i. velik pavšal, če javni prevoz ni možen ali razumen v tem primeru ta lahko znaša med 696 € in 3.672 € letno.

 Hrvaška – Kot neobdavčeni zneski kot orodje nagrajevanja

Na Hrvaškem zakonodaja ne obvezuje delodajalca k izplačilu malice in prevoza (razen če to zahteva kolektivna pogodba ali pogodba o zaposlitvi). Vendar pa hrvaški Pravilnik o porezu na dohodak določa zelo visoke neobdavčene zneske, ki jih podjetja množično izkoriščajo za davčno ugodnejše nagrajevanje delavcev.

Prehrana (Malica) – Delodajalec lahko delavcu neobdavčeno izplača denarno nadomestilo za hrano (v praksi pavšalno npr. do določenega letnega limita, ali pa do 1.800 € letno, če računi za hrano glasijo neposredno na podjetje). Ker gre za odločitev podjetja, nekateri delavci ne prejemajo ničesar, drugi pa maksimalni neobdavčeni znesek.

 Prevoz na delo – Če podjetje sprejme odločitev o izplačilu prevoza, mora to omogočiti vsem, ki so od delovnega mesta oddaljeni vsaj dve postaji javnega prevoza. Izplača se lahko neobdavčeno v višini dejanskega stroška mesečne ali posamezne karte javnega prevoza. Če javnega prevoza ni, se znesek določi glede na primerljive razdalje.

Kratek pregled ureditev po državah EU

Država	Obvezno nadomestilo za dnevno hrano (zakon)?	Obvezno nadomestilo za dnevni prevoz na delo (zakon)?	Kako je zadeva urejena v praksi?
Slovenija	DA (ZDR-1 določa obvezo)	DA (ZDR-1 določa obvezo)	Višina se določi s kolektivnimi pogodbami, država pa predpisuje neobdavčene zgornje meje.
Slovaška	DA (Zakon o delu)	NE	Delodajalci morajo zagotoviti topel obrok ali prispevati za bone za hrano (stravné lístky). Prevoz ni obvezen.
Francija	NE (prostovoljni boni)	DA (delno)	Delodajalec mora obvezno kriti 50 % stroška javnega prevoza (naročnine/vozovnice). Hrana se rešuje prek neobveznih bonov (Ticket Restaurant).
Belgija	NE	DA (večinoma)	Prevoz na delo je obvezen le, če je tako določeno v panožnih kolektivnih pogodbah (kar pokriva večino delavcev).
Nemčija	NE	NE	Podjetja niso zakonsko dolžna plačevati dnevne malice ali prevoza. Oboje velja za neobvezno boniteto (npr. Jobticket ali davčne olajšave ob napovedi).
Avstrija	NE	NE	Nadomestila niso zakonsko obvezna na ravni države. Prevozni stroški se urejajo prek državne davčne olajšave (Pendlerpauschale).
Finska	NE	NE	Državne zakonske obveze ni. Vse pravice izvirajo izključno iz močnih panožnih kolektivnih pogodb.

Torej! V večini zahodnih držav (Nemčija, Avstrija, Skandinavija) država z zakonom sploh ne posega v to, ali mora podjetje delavcu plačati malico ali prevoz. To velja za stvar dogovora, trga dela ali kolektivnih pogodb dejavnosti. O tem, kje se bolj izkorišča delavce pa je čisto druga tema. /LN/ Uporabljeni tudi podatki UI/