Slovenija/Bruselj, 8. september 2026 – Paradoks povprečnega evropskega potrošnika. Evropejec sedi pred televizorjem in jezi se nad plastenko, s katere ne more odtrgati zamaška (ker mu je to predpisal Bruselj). Ko pa preklaplja med 200 televizijskimi programi, od katerih jih gleda le pet ali deset, preostalih 190 pa vsak mesec prisilno plačuje, ugotovi, da mu ta isti Bruselj ne more pomagati.

Evropska komisija (EK) namreč uporablja dvojna merila. Ko gre za ekologijo ali tehnološke standarde, deluje z avtoriteto “odločitvenega diktatorja”. Ko pa bi morala zaščititi denarnice potrošnikov pred prisilnim paketnim nakupom (bundlingom) s strani medijskih gigantov, se skrije za floskule o “svobodnem trgu”.

EK kot nepopustljiv regulator (Kje EK dokazuje svojo moč?)

Kot je znano direktiva EK o plastiki za enkratno uporabo je čez noč prisilila celotno industrijo pijač v spremembo dizajna embalaže. Nato je Evropska komisija  tehnološkega giganta Apple prisilila, da ukine svoj lastni priključek Lightning ter uvede USB-C na vseh napravah v EU – KAR JE POHALNO! Evropska komisija torej zna in zmore diktirati pogoje največjim korporacijam na svetu, ko gre za politične cilje (zeleni prehod, digitalni trg).

A tu osnova še eno sprenevedanje in nemoč Evropske komisije pred medijskimi giganti

To je prisilno plačevanja TV programov, ki vam ji ponudijo v paketi, vi tega niste ne hoteli gledati, kaj šle plačevati. Namreč pri operaterji, ki vam ponujajo TV programe – različne paketa –  naročniki ne morejo kupiti samo en priljubljen – recimo – športni program. Ne! Prisiljen je kupiti paket desetih programov, strošek pa – ne gledanega ali neizbranega, kar sploh ni možno pa operativ enostavno prevaliti na naročnika. To je šolski primer “vsiljene prodaje” (tied selling). Potrošnik nima izbire: ali plačaš vse (tudi tisto, česar nočeš), ali pa nimaš ničesar. Za pravice potrošnikov gre, a EK tukaj trdi, da gre za “svobodno pogodbeno razmerje”.

In tu se zastavlja vprašanje? Če je trg res svoboden, zakaj potrošnik nima svobode, da kupi le tisto, kar želi? Zakaj je svoboda korporacije, da vsili paket, pomembnejša od svobode potrošnika, da izbere vsebino?

Kje so evropske organizacije za pravice potrošnikov? (BEUC in ostali

Kot se ve je BEUC (Evropska potrošniška organizacija), ki naj bi ščitila potrošnike. Delno jih. A pogosto se preveč osredotoča na birokratske procese (npr. kako enostavno je klikniti “odpoved naročnine”), namesto da bi napadle samo bistvo problema: finančno izkoriščanje s prisilnimi paketi.

Po našem mnenju – v tem primeri, kot potrošnike operaterji dobesedno izsiljuje s ponujanjem izbire programu (v različnih paketih), po njihovem okus  – potrošniška združenja istih niso sposobne zaustaviti. Bolje rečen so enostavno kapitulirala pred argumentom medijskega lobija, da bi “a la carte” sistem uničil manjšinske programe, s čimer so interese industrije postavila pred interese praznih denarnic državljanov.

Dejstvo je, da je čas za prenovo evropskih pravil o varstvu potrošnikov na digitalnem področju. Če lahko Evropska komisija lahko določi, kaka mora plastični pokrovček držati steklenice lahko določi tudi, da ima potrošnik pravico do transparentnega plačila izključno tistih storitev, ki jih dejansko naroči.

Če res drži, da je Evropska komisija neodvisen izvršni organ Evropske unije ter da je njena glavna naloga, da zastopa in varuje interese celotne EU (in ne posameznih držav članic), bi bilo prav, da zastopa tudi tiste, ko jo plačujejo. To pa pomeni, da se ob urejanju zamaškov loti tudi medijskih monopolistov, ki preko operaterjev dobesedno kradejo ljudi. Saj bi dodali namesto besede “kradejo” drugo bolj olikano besedo, a v tem primeru ne bi mogli izraziti namenov te objave./Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena/