Slovenija, 14. september 2026 – Janševa vlada je nastopila 4. junija 2026. Včeraj, 13. septembra – natanko 100 dni po začetku njenega mandata – je Golobovo Gibanje Svoboda uresničilo svojo napoved in ustanovilo vlado v senci. Stranki SD in Prerod sta sodelovanje zavrnili, kot kaže, pa se je skujala tudi stranka Levica. Prvih sto dni Janševe vlade je sicer zaznamovalo napovedovanje reform. Njegovi ideološki nasprotniki pa so se raje zatekli k polarizaciji in iskanju konfliktov, misleč, da bodo s tem državljane prepričali o svojih pogledih. Dejanskih rešitev, razen moraliziranja ob pomoči nekaterih interesnih skupin, sploh niso predstavili.
Dejstvo je, da je slovenska politika po volitvah leta 2026 dobila novo razmerje sil. Janez Janša je ponovno prevzel vodenje vlade, Robert Golob pa se je znašel v opoziciji. Slednji očitno meni, da bo z vlado v senci prepričal javnost, da je bila njegova minula štiriletna politika vladanja prava, čeprav zanjo ni oprijemljivih rezultatov. Golob ni več nov obraz z obljubo novega začetka, saj ima za sabo štiri leta vodenja države. Janša prav tako ni več le vodja opozicije, ki kritizira oblast, ampak njen nosilec in oblikovalec. S svojo četrto vlado se mora dokazati, predvsem z rezultati. Jasno je, da skrajno levih volivcev ne bo nikoli prepričal.
Če pa Robert Golob kot samooklicani predsednik vlade v senci meni, da bo s svojo ekipo prepričal ljudi, se zagotovo moti. V tej ekipi se predstavlja kot koordinator področja za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo, ob njem pa so še:
- Alenka Bratušek (področje za starejše in socialno varnost),
- Klemen Boštjančič (gospodarstvo, konkurenčnost in javne finance),
- Vinko Logaj (mladi, prihodnost in znanje),
- Jure Leben (energetska varnost in infrastruktura),
- Matej Grah (red, varnost in mir),
- Mojca Seliškar Toš (vodja kabineta) ter
- Nika Podakar (generalna sekretarka in vodja podmladka Svobode).
Ta ekipa ponuja nekaj, kar razen stolčkov v senci nima oprijemljive osnove.
Nasprotno pa je Janševa dolžnost, da se s koalicijskimi partnerji loti sprememb za večjo učinkovitost države, gospodarski razvoj, debirokratizacijo in reforme ter da zapolni finančno luknjo, ki mu jo je zapustila Golobova vlada. V prvih sto dneh je nova vlada, pa naj bo to komu prav ali ne, že odprla več pomembnih vprašanj – od javnih financ in energetike do zdravstva, šolstva, nevladnih organizacij, medijev in obrambne politike.
Toda prvih sto dni še ne pomeni celotnega mandata. Vsaka vlada lahko v prvih mesecih veliko obljublja, pravi preizkus pa pride pozneje, ko bo treba v praksi odgovoriti na ključna vprašanja:
- Bodo reforme dejansko delovale?
- Bo gospodarstvo raslo in bo država učinkovitejša?
- Bodo ljudje lažje prišli do zdravnika?
- Bo javni denar porabljen bolj gospodarno?
- Bodo podjetja lažje poslovala in bo Slovenija bolj konkurenčna?
To so vprašanja, na katera ideologija ne more odgovoriti – štejejo le rezultati. Če bo Janševa vlada pri tem uspešna, bo to za Goloba precej večji problem, kot je videti danes, ko ponuja kvazi vlado v senci, ki ima razdeljene fotelje, nima pa nikakršnega resnega programa.
Ko je bil Golob predsednik vlade, je imel na voljo celotno izvršilno oblast, ministre, državno upravo in parlamentarno večino. Njegova koalicija (Svoboda, SD in Levica) je Slovenijo vodila od junija 2022 do junija 2026. Zato bo moral vsak prihodnji predlog njegove vlade v senci prej ali slej naleteti na preprosto vprašanje: »Zakaj tega niste naredili takrat, ko ste imeli možnost?« Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti zgolj z napadi na Janšo.
Ob tem se mora Golob zavedati, da se lahko današnja politična slika spremeniti precej hitreje, kot pričakuje, če se na sceni pojavi nova politična osebnost, ki bo znala preseči sedanje zamere. Prav tako sindikati in nevladne organizacije niso njegova lastnina in ni mogoče vnaprej predpostavljati, da ga bodo avtomatično podpirali.
Če bo Golobova vlada v senci pripravljala konkretne, izvedljive in finančno utemeljene rešitve, bo imela smisel. Če bo le politizirala in brez osnove komentirala poteze sedanje vlade, pa bo ostala le neučinkovito opozicijsko komunikacijsko orodje. Demokracija pomeni, da ljudje mislijo različno, a skupaj iščejo odgovore. Slovenska politika pa je že dolgo ujeta v razpravo o tem, kdo je bolj nevaren: levica ali desnica. Resnica je, da so nevarni tisti politiki, ki vsako vprašanje spremenijo v dokazovanje, kdo je »naš« in kdo »njihov«.
Na koncu sploh ne gre za Golobovo vlado v senci. Bistveno je, da bo imel v naslednjih letih priložnost vsak politik, ki bo znal volivcem ponuditi nekaj preprostega: manj iskanja krivcev in več dokazov o tem, kaj bo dejansko naredil. Tisti na skrajnih robovih političnega prostora pa bodo v tem besedilu najbrž našli le tisto, kar želijo videti – eni dokaz, da je avtor proti Janši, drugi, da je proti Golobu./Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija – arhiv LN/