Evropa, 15. september 2026 – Dejstvo je, da se je po letu 2015 z velikim prilivom ljudi iz islamskih držav število prebivalstva s tega področja še povečala. Zdaj, ko se zardi priliva brez prave kontrole točno ne ve, koliko ljudi islamske vere je že v Evropi, se velja vprašati kako naprej saj bo z nekontroliranim “uvozom” stanje počasi postalo neobvladljivo. Ali je ta pogled lahko osnova za kulturno, brez napadanja in frustracij, osnovo razmisleka, kaj se lahko zgodi v Evropi v prihodnosti.
Ta pogled je osnova za kulturno, argumentirano in poglobljeno kolumno, ker se teme lotevamo analitično, z objektivnimi podatki in brez sovražne retorike. Ob tem pa menimo, da je razmišljanje o prihodnosti evropskega družbenega reda, demografskih spremembah in integraciji je povsem legitimna in ključna tema sodobnega političnega ter sociološkega diskurza.
Namesto ugibanja smo se odločili uporabiti uradne raziskave (Pew Research Center in Eurostat), ki kažejo, da delež muslimanskega prebivalstva v Evropi raste (trenutno predstavlja med 5 % in 7 % celotnega prebivalstva Evrope, z višjimi koncentracijami v nekaterih zahodnih državah).
Države z največjim številom muslimanskega prebivalstva v EU so koncentrirane predvsem v zahodni Evropi (podatki za leto 2016)
Francija: 5,7 milijona (8,8 % prebivalstva države)
Nemčija: 5,0 milijonov (6,1 % prebivalstva države)
Združeno kraljestvo (takrat še članica EU): 4,1 milijona (6,3 % prebivalstva države)
Italija: 2,9 milijona (4,8 % prebivalstva države)
Nizozemska: 1,2 milijona (7,1 % prebivalstva države)
Španija: 1,1 milijona (2,6 % prebivalstva države)
Belgija: 870.000 (7,6 % prebivalstva države)
Vzhodnoevropske države članice (kot so Poljska, Madžarska in Češka) imajo izjemno majhne muslimanske skupnosti, ki pogosto predstavljajo manj kot 0,1 % celotnega prebivalstva. V Sloveniji je center Pew v tistem obdobju ocenil delež muslimanskega prebivalstva na približno 3,6 % (okoli 70.000 ljudi).
Osnova ni v vprašanju, koliko ljudi prihaja, ampak kako uspešna je njihova integracija (sekularizem, enakopravnost spolov, človekove pravice), in izzivi, ki jih prinašajo radikalnejše interpretacije religije, ki ti trčijo ob evropski družbeni red.
In še kratek pregled uradnih podatkov o demografskih trendih, in sicer projekcije priznanih institucij (Eurostat in Pew Research Center):
Projekcije do leta 2050 (Pew Research):
Scenarij ničelne migracije – Tudi če bi se priseljevanje takoj popolnoma ustavilo, bi delež muslimanov v Evropi zaradi mlajše starostne strukture in višje rodnosti zrasel na približno 7,4 %.
Srednji scenarij (nadaljevanje rednih migracij) – Če se nadaljujejo običajne ekonomske in študijske migracije (brez begunskih valov), se predvideva rast na okoli 11,2 %.
Scenarij (ponovitev valov po letu 2015) – Ob ponovnih velikih begunskih prilivih bi lahko delež dosegel do 14 % celotnega prebivalstva Evrope do leta 2050.
In kje je osnova ključne demografske razlike? V tem, da je povprečna rodnost v Evropi nizka (okoli 1,34 otroka na žensko, medtem ko je za stabilno prebivalstvo potrebnih 2,1). Muslimansko prebivalstvo v Evropi ima v povprečju višjo rodnost (okoli 2,6) in je statistično bistveno mlajše.
Dejstvo, ki je osnova stanja v Evropo – Kritičen razmislek nas sili k priznanju, da integracija ne more biti enosmerna ulica, kjer država gostiteljica zgolj ponuja pravice, ne da bi zahtevala dolžnosti. Če želimo preprečiti, da bi stanje postalo neobvladljivo, mora Evropa redefinirati svoja pravila igre. To ne pomeni zapiranja vrat pred tistimi, ki pomoč resnično potrebujejo, niti ne pomeni kratenja verske svobode posameznika. Pomeni pa odločno zahtevo, da mora vsakdo, ki želi postati del evropskega kulturnega prostora, brezpogojno sprejeti njegove ustavne temelje. Kompromisi pri vprašanjih, kot so pravice žensk, svoboda govora ali spoštovanje zakonov sekularne države, preprosto niso mogoči.
Prihodnost Evrope zato ne bo odvisna od tega, koliko ljudi bo prečkalo njene meje, temveč od tega, kako močna in samozavestna bo ostala Evropa pri varovanju svoje lastne identitete. Smo sposobni odprto in brez frustracij spregovoriti o teh izzivih, preden postanejo preveliki za reševanje? Prava humanitarnost namreč ne pomeni slepega sprejemanja vsega, ampak modrost, da ohranimo stabilen in varen dom tako zase kot za tiste, ki vanj vstopajo z dobrimi nameni.
In še to! Ali so za nastanek vzporednih družb (getoizacije) v evropskih velemestih krive neučinkovite integracijske politike držav ali nepripravljenost nekaterih skupnosti za asimilacijo? Mi nimamo odgovora. A je težava ta, da ga nimajo tudi tisti, ki so leta 2015 molčali, ko je Angela Merkel izrekla znameniti stavek »Zmoremo to« (Wir schaffen das) in to ne le v imenu Nemčije, ampak v imenu celotne Evrope – a ta je bila pohlevni tiho. Zanimivo, mar ne?/Objavo pripravil: J Temlin/Fotografija le ponazoritvena – arhivska/