Evropa/Slovenija, 21. september 2026 – Ko je govora o zelenem prehodu in trajnostni mobilnosti, so električna kolesa hitro postala zvezda političnih govorov. Države članice Evropske unije, vključno s Slovenijo, tekmujejo v tem, kdo bo ponudil privlačnejše finančne spodbude za njihov nakup. Na prvi pogled gre za plemenit cilj: zmanjšati izpuste, razbremeniti mesta in spodbuditi zdravo gibanje. Vendar pa trezen analitičen pogled pod bleščečo površino hitro razkrije, da s temi ukrepi države ne rešujejo okoljske problematike, temveč generirajo vrsto novih, globokih sistemskih napak.
Prva in najbolj očitna anomalija je neučinkovitost teh subvencij v praksi. Mestni promet kljub tisočem novih e-koles na naših ulicah ne beleži opaznega upada števila avtomobilov. Subvencija namreč ne deluje kot čarobna palica, ki bi voznika iz udobnega, ogrevanega limuzinskega vozila čez noč presedla na dež in veter.
Realnost je drugačna: e-kolesa v urbanem okolju najpogosteje ne nadomeščajo avtomobilskih poti, temveč izpodrivajo hojo, javni prevoz ali – kar je najbolj paradoksalno – klasična mestna kolesa. Trg že danes ponuja vrhunska, zanesljiva in dostopna klasična kolesa, ki za delovanje potrebujejo zgolj človeško energijo. Z javnim denarjem tako dejansko financiramo prehod z okoljsko popolnoma neoporečnega gibanja na tehnologijo, ki porablja elektriko in zahteva proizvodnjo okoljsko obremenjujočih baterij.
Tukaj pa trčimo ob ključno vprašanje, ki bi moralo predramiti tiho večino: kje v tej zgodbi so tisti davkoplačevalci, ki električnega kolesa nimajo in ga ne nameravajo kupiti?
Skozi prizmo socialne in ekonomske pravičnosti so ti ljudje potisnjeni v vlogo nemih financerjev tujega udobja. Delavec z minimalno plačo, upokojenec, ki si težko privoščimo osnovne življenjske potrebščine, ali prebivalec podeželja, ki nima dostopa do urejenih kolesarskih stez – vsi oni prek davkov solidarno plačujejo stotine evrov za to, da se nekdo drug po mestu vozi s subvencioniranim kolesom. Državne spodbude so tako postale mehanizem, kjer družbena večina financira luksuzni življenjski slog ali prostočasni hobi razmeroma premožne manjšine, ki bi si e-kolo lahko privoščila tudi brez državne pomoči. Razen starejše generacije in gibalno oviranih oseb, za katere je električna asistenca resničen blagoslov, subvencije množično koristijo zdravi ljudje, ki jim birokracija posredno odobrava in nagrajuje “pasivno” rekreacijo z manj vloženega truda.
Kar pa je še bolj absurdno? To, da zbrani davkoplačevalski denar za subvencioniranje električnih koles sploh ne ostaja doma. Z blagoslovom bruseljskih tehnokratov in domačih uradnikov so evropski davkoplačevalci postali neprostovoljni pospeševalci rasti kitajske in druge izvenevropske industrije.
Poglejmo gole številke. V EU se letno proda med 5 in 5,5 milijona električnih koles. Čeprav Evropska unija polna ust govori o strateški avtonomiji in zaščiti domačega trga, najnovejši podatki Eurostata za prvo polovico leta 2026 kažejo šokanten trend: uvoz e-koles iz držav izven EU je poskočil za 36 %.
Levji delež tega uvoza – kar 41 % – odpira in nadzoruje Kitajska. In tukaj se skriva ključni ekonomski absurd, ki razgalja vso naivnost evropske politike: podatki o uvozu razkrivajo, da povprečna uvozna vrednost e-kolesa iz Kitajske znaša komaj 329 evrov (za primerjavo, tista iz Tajvana dosegajo povprečno 1.709 evrov). Ko torej slovenski ali evropski kupec unovči državno subvencijo, ki pogosto znaša 500 evrov ali več, z davkoplačevalskim denarjem v celoti pokrije (ali celo preseže) celotno izvorno vrednost kitajskega kolesa! Evropski denar masovno odteka iz EU, bruseljska birokracija pa s subvencijami neposredno napaja proizvodnjo svojih največjih globalnih gospodarskih konkurentov.
Dejanski odstotek odtekanja je v resnici še višji, saj je tudi velik del e-koles, ki so uradno »sestavljena v EU«, popolnoma odvisen od uvoženih kitajskih baterijskih celic in elektromotorjev.
Nenavadno in žalostno je opazovati ta ponavljajoči se vzorec evropskega odločanja. Ponovno smo priča politiki, ki težave rešuje linearno in površno, namesto da bi jo obdelala kompleksno in sistemsko. Delujemo po uničujočem načelu: »najprej podelimo milijone, premislili pa bomo kasneje.«
In še to! Čez nekaj let, ko bodo mestni proračuni prazni, avtomobilov na cestah pa še vedno enako veliko; ko bo evropska industrija koles dokončno klecnila pod pritiskom uvoza in ko se bomo utapljali v vprašanju, kam z izrabljenimi litij-ionskimi baterijami – takrat bodo isti bruseljski in domači tehnokrati spet stopili pred mikrofone. Modrovali bodo o tem, kako bi bilo stvar “potrebno kompleksno dodelati” in iskali nove milijone za sanacijo lastne kratkovidnosti. A takrat bo denar že davno zapravljen, lekcija pa, kot vedno, nepredelana. Ali ni čas, da začnemo razmišljati pred podpisom javnih razpisov, in ne šele takrat, ko udarimo ob zid lastnih zablod. To je dejstvo!/Objavo pripravil J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena/
