Slovenija, 24. september 2026 – Osrednja tema v Sloveniji bo vse tja do 11. oktobra tudi RTV Slovenija, kjer zaposleni trdijo, da z njimi upravlja politika. Ob tem pa jim primanjkuje samokritičnosti glede lastnih napak pri vodenju javnega servisa – tako na organizacijskem in finančnem kot tudi na programskem področju. Zato bi bil ob temah, pri katerih bodo na Kolodvorski zagovarjali t. i. »svoj« javni zavod, skrajni čas, da sami – brez vmešavanja politike, zunanjih vplivov in politikanskih pristopov (če so to sploh sposobni izpeljati) – pripravijo jasen poslovni model ter programski koncept. Ta ne bi smel več izhajati iz predpostavke, da je le njihovo videnje javnega interesa edino pravilno in zveličavno.

Dejstvo je, da je razprava o prihodnosti, organizaciji in poslovanju Radiotelevizije Slovenija (RTV Slovenija) izjemno kompleksna in se dotika ključnih vprašanj neodvisnosti, pa tudi finančne vzdržnosti ter programskega poslanstva javnega medijskega servisa, ki ne more biti le tak, kot pravijo sami. Ne! RTV Slovenija zahteva uresničitev celovite prenove od znotraj – brez zunanjih političnih vplivov. Predvsem pa zahteva prehod od tradicionalnega modela k sodobnemu, transparentnemu in samokritičnemu upravljanju. Dejstvo je, da bi moralo sodobno poslovanje javnega servisa temeljiti na optimizaciji procesov, digitalni transformaciji in strogi finančni odgovornosti do plačnikov prispevka, in sicer na naslednji način:

Na področju poslovno organizacijske dejavnosti…

Jasna ločitev stroškovnih mest med radijsko, televizijsko in multimedijsko produkcijo. Uvedba t.i. zveze vrednosti, kjer je vsak evro javnega denarja sledljiv do končnega programskega učinka.

Potreben je prehod iz togih, ločenih enot v integriran multimedijski center (newsroom). Zmanjševanje administrativnega aparata na račun krepitve ustvarjalnega kadra na terenu.

Čas bi bil, da se uvedejo jasni kazalniki uspešnosti za vodstvene kadre, ki ne temeljijo le na gledanosti, temveč na dosegu različnih ciljnih skupin, kakovosti vsebin in stroškovni učinkovitosti produkcije.

In kočno, čas bi že bil , da se prekine praksa zaposlovanja po načelu politične ali osebne pripadnosti. Temveč vzpostavitev meritokratskega sistema, kjer sta napredovanje in nagrajevanje vezana na izmerljive rezultate in strokovnost.

Na področju progama/programov…

Čas je zavedanja, da programski model ne sme izhajati iz predpostavke, da je en sam družbeni ali svetovnonazorski pogled edini pravilen. Javni servis mora odražati celotno sliko slovenske družbe, tako levo, kot desno sredino in vse, kar družba odslikava.

Strogo ločevanje med novinarskim poročanjem (dejstvi) in komentarji. Uvedba zunanjih, neodvisnih programskih presoj, ki jih izvajajo tuji medijski strokovnjaki ali akademske institucije na podlagi jasnih profesionalnih standardov (npr. po vzoru BBC).

Aktivno zagotavljanje prostora za različna mnenja, interese in prepričanja (politična, kulturna, generacijska, regionalna). Javni medij mora delovati kot moderator družbenega dialoga, ne pa kot arbiter resnice.

Čas je okrepitve vloge varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Ombudsman mora imeti realno moč in javno platformo za opozarjanje na uredniške napake, pristranskosti ali pomanjkanje samokritike znotraj hiše. On je več kot samo prenašalec pozitivnih ali negativnih pogledov javnosti, ki jih javni servis zagotavlja.

In končno, program mora ponuditi vsebine, ki jih komercialni trg ne pokriva (izobraževalni program, kultura, manjšine, znanost, regionalne teme), namesto da brezglavo tekmuje s komercialnimi televizijami za splošno gledanost s pomočjo njihovih instant vsebin.

Jedro samega koncepta javnega servisa je, da so zaposleni in uredniki odgovorni izključno javnosti (državljanom, ki plačujejo prispevek), ne pa trenutni ali bivši politični oblasti. Ko se javni medij začne prilagajati interesom katere koli politične opcije, izgubi svojo primarno legitimnost in postane državni ali strankarski medij.

Za uresničitev tega načela v praksi bi morali znotraj RTV Slovenija veljati jasna pravila in zavedanje:

RTV-prispevek je obvezen za vsa gospodinjstva prav zato, da se mediju zagotovi finančna neodvisnost od oglaševalcev in politike. To pomeni, da si zaposleni ne morejo lastiti medija; program mora odražati interese celotne družbe – tako večine kot vseh vrst manjšin (ideoloških, kulturnih, regionalnih).

Na trgu obstajajo mediji, ki odkrito podpirajo določene politične stranke ali svetovne nazore, kar je legitimno za zasebni trg. Javni servis pa nima tega luksuza. Novinarji, ki želijo delovati kot politični aktivisti ali promotorji določenih opcij, bi morali svojo kariero dejansko nadaljevati v medijih, ki takšen pristop dopuščajo ali zahtevajo.

In bistvo! Profesionalizem na javnem servisu ne pomeni odsotnosti osebnega mnenja, temveč sposobnost, da novinar svoje osebno prepričanje pusti pred vrati studia. Poročanje mora biti nepristransko, analitično in kritično do vsake oblasti, ne glede na to, kdo jo sestavlja.

Velja vedeti tudi, da politizacija medija ne prihaja vedno le od zunaj (s strani politikov), ampak se lahko zgodi tudi od znotraj, ko določene interesne ali svetovnonazorske skupine znotraj kolektiva prevzamejo ključne vzvode in onemogočijo drugače misleče sodelavce.

Ob naštetem velja dodati! Dokler bodo zaposleni na RTV Slovenija nenehno iskali krivca le v zunanjih političnih pritiskih, ne bodo sposobni zgraditi imunskega sistema javnega servisa. Pravi imunski sistem pa so visoki profesionalni standardi, etični kodeks in notranja kultura, ki politizacije preprosto ne dopušča – ne glede na to, kdo poskuša izvajati pritisk.

Tudi javnost, ki je plačnik javnega servisa ima pravico do besede!

Ve se, da javni servis plačujejo državljani, zato morajo oni imeti neposredno možnost ocenjevanja njegovega dela, ne da bi se morali zanašati na politične posrednike, ki jim jih vsili politika preko t.i. civilne družbe.

Vzpostaviti je potrebno /v prvi fazi ZAPRTE/  transparentne spletne platforme, kjer lahko registrirani plačniki RTV-prispevka po vsaki večji informativni ali pogovorni oddaji ocenijo njeno nepristranskost, strokovnost in ton vodenja. Rezultati teh ocen bi nato morali biti javno objavljeni vsak mesec.

Vsako leto bi se naključno (z metodologijo javnomnenjskih raziskav) izmed plačnikov prispevka izbralo npr. 100 državljanov različnih starosti, izobrazb, regij in svetovnih nazorov. Ta panel bi enkrat letno podal celovito oceno, ali RTV Slovenija uspešno opravlja svoje poslanstvo nepristranskega servisa za vse državljane.

In tudi to je osnova za resen razmislek – Če določeno število plačnikov prispevka (npr. 5.000 ali 10.000 – naj se določili pragmatično pravilo) podpiše uradno pritožbo nad določeno oddajo ali poročanjem zaradi očitne pristranskosti, mora odgovorni urednik v posebni oddaji v živo javno zagovarjati svoje odločitve in odgovarjati na vprašanja podpisnikov.

To so po našem mnenju stebri, ki bi lahko tvorili jedro notranje prenove javnega medija, ki mora obstajati in ga moramo imeti, a ob razmejitvi novinarstva od aktivizma…Zato bi moral sodoben kodeks javnega servisa jasno določiti, kje se konča profesionalno novinarstvo in kje začne osebni aktivizem.

Ključne točke takšnega kodeksa bi morale obsegati:

Zaposleni na javnem servisu (predvsem informativni program) na zasebnih profilih (X, Facebook, Instagram) ne smejo izražati stališč o strankarskopolitičnih vprašanjih. Če novinar javno navija za eno politično opcijo na spletu, ne more delovati verodostojno pred kamerami.

Kodeks mora zapovedati, da mora novinar v vsaki analitični oddaji aktivno in korektno predstaviti argumente strani, ki morda ni prisotna v studiu, namesto da izkorišča njeno odsotnost za enostransko interpretacijo.

Novinarji morajo obvezno prijaviti vsako morebitno povezanost (družinsko, finančno ali preteklo poslovno) z akterji, o katerih poročajo. V primeru konflikta interesov se jim ta tema takoj odvzame.

Kršitve kodeksa ne smejo ostati nekaznovane s sklicevanjem na “novinarsko svobodo”. Sistem mora vsebovati stopnjevane ukrepe—od opomina, umika z vodenja oddaj, pa vse do prekinitev delovnega razmerja v primeru dokazanega političnega aktivizma na delovnem mestu.

Torej! Ko bodo tisti, ki vsak mesec plačajo 14,02 evra, 11. oktobra sodelovali na posvetovalnem referendumu o ukinitvi RTV-prispevka, ne smejo razmišljati o prispevku, ampak o tem, ali je končno prišel čas, da družba kot celota (in ne politika) nadzira programsko usmeritev in finančno vzdržnost javnega zavoda. Ob tem pa je treba končno doreči, da javni zavod RTV Slovenija ni last tam zaposlenih, ampak last tistih, ki ga plačujejo – in prav je, da prispevek ostane le pod tem pogojem. Od njega imajo pravico pričakovati informiranje, ki zagotavlja »ustrezno nepristranskost«. A jim je zdaj zagotovljena? NE!

»In še to! To je naš razmislek s pogledom na Kolodvorsko. Ni usmerjen proti tistim, ki od časa do časa stojijo pred ‘našo’ stavbo in pravijo, da mora biti tako, kot rečejo oni. Je le razmislek o tem, da je škoda vsak mesec metati 14,02 evra v žep nekomu, ki nato trdi, da mora biti vse po njegovo in nič drugače.«/Objavo pripravil: J. Temlin/