Slovenija, 25. september 2026 V javnosti že dlje časa kroži podatek, da aktualna vlada išče rešitve za zmanjšanje obsega javnega sektorja. Takšna namera je sicer pravilna, vendar odpira ključni vprašanji: na katerih področjih sploh krčiti in ali so kadri, ki bi bili del tega zmanjšanja, ustrezno usposobljeni za prehod v realni sektor? Vprašanje optimizacije javne uprave zato ne sme biti zgolj politična tema za medsebojno obmetavanje med koalicijo in opozicijo, temveč zahteva resno, dolgoročno nacionalno strategijo. To je ena tistih točk, na kateri bi morala politika pokazati zrelost, se poenotiti in oblikovati načrt, ki bo neboleč za ljudi, hkrati pa bo radikalno povečal produktivnost države – tako z boljšo organizacijo kot z uvajanjem umetne inteligence (UI).

Optimizacija javnega sektorja je eden ključnih strukturnih izzivov vsake sodobne države. Zahteva namreč kirurško natančno usklajevanje med javnofinančno vzdržnostjo, kakovostjo storitev za državljane in socialno varnostjo zaposlenih. Dolgoročna strategija zato ne more biti le projekt ene vlade, ampak mora temeljiti na podrobni analizi procesov, preusposabljanju kadrov in tehnološki modernizaciji.

Kje iskati rešitve in katera področja so kritična?

Zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju nikakor ne sme potekati linearno. Metoda »vsem enako« bi namreč ohromila ključne družbene podsisteme. Dosledno je treba ločiti med operativnim delom na terenu (šolstvo, zdravstvo, policija, vojska, socialno varstvo) in administrativno-upravnim aparatom. Glavni potencial za zmanjšanje števila zaposlenih leži v državni upravi – torej na ministrstvih, vladnih službah in v določenih delih občinskih uprav – ter v spremljevalnih službah (računovodstvo, kadrovske službe, javna naročila), kjer prepogosto prihaja do podvajanja funkcij.

Prvi korak k »neboleči« optimizaciji namesto grobega odpuščanja je izkoriščanje naravnega odliva (upokojitve) v kombinaciji z dosledno zamrznitvijo novega zaposlovanja na mestih, ki niso deficitarna. Izpraznjene delovne naloge se morajo ob tem bodisi prerazporediti bodisi avtomatizirati.

Prehod kadrov v realni sektor: Največji izziv

Kako izpeljati prehod presežnih uradnikov v gospodarstvo, je izjemno kompleksno vprašanje. Kultura dela, dinamika, merjenje produktivnosti in prevzemanje osebne odgovornosti se v javnem in realnem sektorju namreč močno razlikujejo. Res je, da imajo številni javni uslužbenci visoko stopnjo formalne izobrazbe, odlično poznajo zakonodajo, regulativo ter upravne postopke, kar je za mnoga podjetja v realnem sektorju (predvsem pravna, svetovalna in logistična) lahko velika prednost.

Težave pa nastanejo pri profilih, ki so preveč ozko usmerjeni v birokratske procese ali jim primanjkuje podjetniške miselnosti, fleksibilnosti ter sodobnih tehnoloških in prodajnih veščin. Strokovnjaki brez političnih refleksov zato opozarjajo: država mora v sodelovanju z gospodarskimi zbornicami oblikovati ciljne programe preusposabljanja. Če želi država premestiti ljudi v gospodarstvo, mora sama financirati izobraževanja za deficitarne poklice (digitalne veščine, vodenje projektov v gospodarstvu, tehnični poklici). To je edina pot, ki bo zaposlenim v javnem sektorju omogočila varen korak proti novim kariernim ciljem, ne da bi ob tem ogrozili svojo socialno eksistenco.

Umetna inteligenca kot vzvod za produktivnost

Ob obravnavi te reforme je nujno vpeljati vlogo umetne inteligence (UI) in napredne digitalizacije. UI je danes največji tehnološki vzvod za povečanje produktivnosti javnega sektorja, ne da bi ob tem padla kakovost storitev za državljane. Rutinske administrativne naloge, pregledovanje dokumentacije in ponavljajoči se postopki se lahko z uporabo UI izvedejo v nekaj sekundah, s čimer se odpravijo birokratski nesmisli in skrajšajo čakalne vrste za državljane.

Kako doseči politično poenotenje in »mehki pristanek«?

Urejanje javnega sektorja je politično tvegano dejanje. Javni uslužbenci predstavljajo močno volilno telo, sindikati javnega sektorja pa so izjemno vplivni. Za uspeh reforme je zato nujen širok družbeni konsenz, pri čemer pa se politika ne sme ukloniti rigidnim sindikalnim pritiskom, ki izhajajo iz preživelih miselnih vzorcev prejšnjega sistema in branijo status quo za vsako ceno.

Hkrati je treba javni sektor začeti stimulirati. Namesto linearnega nagrajevanja po uradniških nazivih in letih delovne dobe je treba uvesti sisteme, ki merijo in nagrajujejo dejansko učinkovitost, inovativnost ter uvajanje novih tehnologij.

Rešitev je v pripravi dolgoročnega nacionalnega načrta (npr. Vizija 2035). Ker gre za kompleksno strukturno reformo, se ta ne sme končati ali spremeniti z vsako menjavo vladne ekipe. Sprejeta bi morala biti z dvotretjinsko večino v parlamentu kot trajna zaveza za digitalno, vitko in učinkovito državo. Ljudem, ki bi zaradi optimizacije in uvajanja UI izgubili delo v javni upravi, pa mora država zagotoviti t. i. »mehko blazino« – nadomestila, ki so strogo vezana na obvezno vključitev v programe preusposabljanja, ter subvencije za podjetja v realnem sektorju, ki te kadre zaposlijo.

Dejstvo! Brez jasne strategije, ki povezuje digitalizacijo in UI s ciljnim izobraževanjem kadrov za potrebe gospodarstva, bo vsak poskus zmanjševanja javnega sektorja ostal le na ravni praznih političnih obljub ali pa bo povzročil kaos v javnih storitvah. Dokler bo ta tema predmet medsebojnega obračunavanja med vladnimi in opozicijskimi strankami, se ne bo premaknilo nič. Politika mora pokazati zrelost in vodenje tega projekta prepustiti neodvisnim strokovnjakom.

Sodobna država svoje uspešnosti ne meri po tem, koliko ljudi zaposluje v pisarnah, ampak po tem, kako hitro, odzivno in kakovostno pomaga svojim državljanom. Priznati si moramo, da je naš sistem postal preobsežen, okoren in slabo organiziran. Rešitev ni v čeznočnem odpuščanju ali političnem prerekanju, temveč v pametni reorganizaciji. Z uvajanjem umetne inteligence bomo odpravili birokratske nesmisle, zaposlene, ki bodo postali tehnološki višek, pa z državnimi programi podprli in preusmerili tja, kjer jih gospodarstvo nujno potrebuje za skupni napredek./Objavo pripravil: J. Temlin/

In še to, kako danes to že počnejo v tujini (uporabljena UI)?

Estonija, ki velja za svetovni svetilnik e-uprave, je razvila vsesplošni državni sistem umetne inteligence, imenovan Bürokratt. Gre za virtualnega asistenta, ki državljanom omogoča, da z navadnim glasovnim ali tekstovnim pogovorom uredijo skoraj vse državne storitve – od oddaje vlog, plačila davkov, do podaljševanja dokumentov. Sistem samodejno preusmerja zahteve, preverja podatke v registrih in opravlja delo, za katero so bile prej potrebne celotne pisarne uradnikov. S tem so administrativno trenje zmanjšali na minimum.

Podobno uspešne primere najdemo tudi drugod. Singapur s pomočjo UI avtomatizira obdelavo zdravstvenih podatkov in administrativnih postopkov v javnem zdravstvu, s čimer so čakalne dobe v nekaterih bolnišnicah skrajšali za do 30 %. V estonskem javnem naročanju pa z uporabo orodij UI za pripravo dokumentacije zaposleni porabijo do 70 % manj časa za nizkorizična javna naročila. To je dokaz, da tehnologija ne uničuje storitev, ampak odstranjuje birokratsko “maščobo”, medtem ko ljudem ostane več časa za ključne, vsebinske naloge.