Slovenija, 28. september 2026 – Slovenska javnost je že desetletja ujetnica ene in iste, izčrpavajoče debate: kako rešiti RTV Slovenija? Politika vsakih nekaj let ponudi »rešitev« v obliki novih zakonov, s katerimi si poskuša podrediti programski svet, zaposleni znotraj zavoda pa krčevito branijo status quo pod krinko neodvisnosti. Medtem ko se ti dve sferi borita za prevlado, pa tisti ključni akter – več kot 640.000 plačnikov obveznega RTV-prispevka – nemočno opazuje, kako njihov denar izginja v neučinkovitem birokratskem aparatu.

Priznajmo si resnico, ki jo razkrivajo suhe številke: programska učinkovitost našega javnega servisa je v sodobnem času neprimerno zasnovana. Ko paradne izobraževalne in kulturne oddaje redno dosegajo manj kot 5 odstotkov tistih, ki jih prisilno financirajo, to ni več vprašanje »nišnega programa«. To je dokaz, da program na 95 odstotkov plačnikov sploh ne učinkuje.

RTV Slovenija z okoli 2.000 zaposlenimi enostavno ne zna ali noče pripraviti programov, primernih današnjemu času.

Če potegnemo vzporednico s sosednjo Avstrijo ali Hrvaško, ugotovimo, da ima naš zavod glede na število prebivalcev vsaj 500 odvečnih zaposlenih. Ko se proračun porabi za vzdrževanje togega hladnega pogona, zmanjka denarja za vrhunsko produkcijo.

A rešitev ni v ukinitvi prispevka. Prispevek naj ostane, saj je neodvisno financiranje temelj javnega medija.

Spremeniti pa je treba pristop k odgovornosti. Čas je, da v Sloveniji dozorimo: politika se ne sme vpletati v RTV, a tudi zaposleni si ne smejo domišljati, da so oni lastniki tega zavoda. RTV je last javnosti.

Zato predlagava radikalno, a matematično konsistentno reformo – Model neposredne javne odgovornosti, ki temelji na štiriletnem ciklu z letno digitalno evalvacijo.

Jedro reforme je preprosto: tisti, ki program plačujejo, in tisti, ki predstavljajo hrbtenico družbe, morajo dobiti moč, da ocenjujejo – ne samih programov (ki morajo zaradi zakona ostati), temveč ustvarjalce, ki jih niso sposobni kakovostno pripraviti.

Ocenjevanje bi po naše potekalo strogo digitalno po hibridnem ključu:

• 51 % odločitve imajo plačniki prispevka. Vsak zavezanec ob letnem ocenjevanju uporabi unikatno plačniško številko s položnice kot verodostojno kodo. Brez botov, brez lažnih profilov, brez političnih taborov. En plačnik, en glas.
• 49 % odločitve ima uravnotežena strokovna in družbena javnost. Da bi preprečili čisti populizem in zaščitili nišne, a pomembne vsebine, svoj glas oddajo predstavniki vseh slovenskih univerz (ne le FDV), predstavniki osnovnih in srednjih šol, študentov, gospodarstva (podjetnikov), delavcev in upokojencev. Tudi oni z jasno opredeljeno šifro institucije ali skupine, ki jo zastopajo, in sicer za obdobje štirih let.

Ta model prinaša tržno logiko v javni sektor tam, kjer je to najbolj nujno. Nosilci programov in vodstvo zavoda bi imeli možnost enkratnega enoletnega popravka po prvi negativni oceni. Če formata ne bi uspeli posodobiti in bi sledila naslednja negativna ocena, bi se jim pogodba avtomatično prekinila. Vsi ostali, operativni zaposleni, pa bi bili ocenjeni posredno: preko kvartalnega nagrajevanja ali odbitkov od plače v višini do plus/minus 25 odstotkov. Kdor bi bil v letu dni trikrat (v treh kvartalih) ocenjen negativno za svoje angažiranje, bi si po izteku pogodbenega leta moral poiskati službo drugje. Sistem bi se tako v nekaj letih samodejno očistil neproduktivnosti in neproduktivnih .

In kdo bi bdel nad tem, da ne bi prihajalo do manipulacij s številkami?

Celoten tehnični proces bi izvajala specializirana neodvisna revizijska hiša, dokončni verifikator rezultatov pa bi bilo Računsko sodišče RS – ustavno neodvisen organ, v katerega politika nima neposrednega vpogleda.

Če bi bilo celotno vodstvo ocenjeno negativno, bi Računsko sodišče s svojim predstavnikom izvedlo izbor novega poslovodstva, to pa nato vseh ostalih organov in nosilcev programov. Politika bi bila izločena, cehovsko polenjenje prav tako.

To seveda ni zahteva, ker ne more biti! Ta je predlog, ki ponujava v javni razmislek na tem blogu.

Pogosto se radi zgledujemo po tujini. V sosednji Avstriji njihov ORF težave z velikostjo in politizacijo rešuje z ogromnim proračunom in strogo tržno usmerjenostjo, na hrvaškem HRT pa z večjim trgom in centraliziranim vodenjem, ki pa še vedno prepogosto diši po vladnem vplivu [525-milijonov-evrov-in-8-600-zaposlenih-v-petih-javnih-radiotelevizijah-regije-le-dve-poslujeta-s-presezkom].

Zakaj bi torej v Sloveniji zgolj prepisovali tuje, napol delujoče modele?

Čas je, da prav pri nas ponudimo radikalno nov, sodoben digitalni pristop, ki bi lahko služil kot osnova za razmislek in vzor tako Avstrijcem kot Hrvatom. Dokažemo lahko, da majhnost trga ni ovira, temveč prednost za uvedbo visoke tehnologije in neposredne demokracije.

Če bo ta pobuda preslišana, bo to le še en žalosten dokaz več, da ideje in pobude v tej družbi in državi niso vredne nič, ker jih pač niso ustvarili politiki in akterji, ki v vseh stvareh delovanja družbe vidijo le svoje ozke koristi in interese.

Dejstvo! RTV Slovenija nujno potrebuje prepih – čas je, da ključe odločanja končno predamo v roke tistim, ki ta sistem že desetletja držijo nad vodo.

In še to! Ali je to besedilo povezano z 11. oktobrom, ko bodo volivci glasovali ZA ali PROTI ukinitvi obveznega RTV-prispevka?

Ne. Gre za izhodišče za razmislek – tako za tiste, ki poudarjajo, da RTV-ja ne dajo, kot za tiste, ki so prepričani, da imajo edini pravi recept za delovanje javnega servisa RTV Slovenija.«/Objavo pripravil J. Temlin/