Slovenija, 29. september 2026 – Vsako leto slovenski davkoplačevalci pred soboto, ko oddajamo davčne napovedi, stojimo pred enako možnostjo: do 1 % svoje dohodnine lahko namensko podarimo organizacijam, ki delujejo v javnem interesu. To so naši lokalni gasilci, športni klubi, kulturna društva ali velike humanitarne organizacije.

Kljub temu pa velik del zavezancev te možnosti ne izkoristi. Posledično se vsako leto nabere med 10 in 12 milijonov evrov nerazporejenega denarja. Ta denar se po zakonu avtomatsko prelije v državni proračun – natančneje v namensko porabo. Kot davkoplačevalci in dejanski financerji tega sistema pa imamo polno pravico postaviti preprosto vprašanje: Kako preprosto lahko sploh izvemo, kaj smo s tem denarjem kupili in kakšni so družbeni učinki?

Poglejmo si dejstvom v oči in postavimo zrcalo transparentnosti nad obe obliki porabe našega skupnega denarja.

1. Del: Ko davkoplačevalec izbere sam (Opredeljena dohodnina)

Ko državljan sam izbere društvo ali organizacijo in ji nameni svoj delež dohodnine, gre za obliko neposredne finančne podpore lokalnemu okolju. Ljudje denar zaupajo tistim, ki jih vidijo delati na terenu.

Pogled v zrcalo: Ko izbrana organizacija ta sredstva prejme na svoj račun, se ta denar zlije v njen splošni proračun. Država od teh društev ne zahteva posebnega, na enem mestu javno objavljenega in enostavno berljivega poročila, ki bi prikazovalo: “Iz dohodnin smo prejeli 5.000 evrov, porabili pa smo jih za nakup te specifične opreme ali izvedbo tega programa.”

Podatki o poslovanju so sicer zakonsko oddani na AJPES, vendar so v obliki računovodskih bilanc povprečnemu davkoplačevalcu težko razumljivi. Skupnega, javnega portala, ki bi sledil učinkom teh namenskih donacij za celoten sektor, trenutno ni. Sledljivost družbenega učinka se za končnega uporabnika tukaj pogosto izgubi.

2. Del: Ko odločitev prepustimo sistemu (Nerazporejena dohodnina)

Tisti del dohodnine, ki ostane nerazporejen, ker se lastniki dohodnine niso odločili, komu jo bodo namenili, je do sedaj polnil državni Sklad za razvoj NVO. Iz tega naslova so se financirali sistemski projekti: regionalna stičišča, pravne pomoči za manjša društva in sofinanciranje evropskih projektov (kjer je vsak vložen evro prinesel dodatnih 5 evrov iz Bruslja).

Tudi tukaj je zrcalo transparentnosti pokazalo podobno sliko: administrativni nadzor nad porabo posameznega računa s strani ministrstva je sicer izjemno strog, vendar so končni družbeni učinki ostali skriti v obsežnih birokratskih PDF-poročilih, namesto da bi bili javnosti preprosto in grafično predstavljeni na enem mestu.

Ključni sistemski premik: Novi cilj nerazporejenega denarja

V septembru 2026 smo priča pomembni sistemski spremembi. Vlada je potrdila predlog zakona, s katerim se ta celoten paket nerazporejenih sredstev dohodnine (torej tisti milijoni, ki jih zavezanci niso sami dodelili nikomur) preusmeri v novoustanovljeni Sklad za napredno zdravljenje redkih bolezni. Ta denar bo odslej primarno namenjen pomoči bolnim otrokom, kadar njihovo zdravljenje ni krito iz rednega obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Kaj to pomeni za tiste, ki želijo ta sredstva pridobiti?
Bistvo te spremembe, ki jo mora javnost razumeti, je naslednje: Denar ne izginja v splošno proračunsko porabo, ampak še naprej ostaja strogo namenski.

• Spreminja se le družbeni cilj, ki mu država daje prioriteto – to je reševanje življenj in napredno zdravljenje otrok.
• Zainteresirane organizacije in deležniki, ki delujejo na tem področju ali pa bodo kandidirali za sredstva iz tega naslova, bodo ta nerazporejeni denar še vedno lahko dobili, le da bodo natečaji in merila prilagojeni novemu, plemenitemu namenu sklada.

Zaključek: Pravica do jasnega uvida

Ne glede na to, ali se nerazporejena dohodnina staka v podporo civilni družbi ali pa v zdravljenje bolnih otrok, osnovna zahteva davkoplačevalcev ostaja enaka. Javnost si zasluži transparentnost.

Če družba nima kompleksnega in enostavnega pristopa do nadzora, kjer bi vsak državljan z dvema klikoma videl presek enoletne porabe in dejanske družbene spremembe, bo vsako preusmerjanje milijonov sprožalo vprašanja. Pravo zrcalo transparentnosti bomo dosegli šele takrat, ko bo vsak evro iz naše dohodnine dobil svoj javni in jasen življenjepis.

In še to!

Nadzorni mehanizmi: Kdo drži roko nad porabo?

Da bi javnost dobila celovit uvid, je ključno razlikovati med dvema vrstama nadzora: administrativno-finančnim in družbenim.

Na področju administrativnega nadzora država uporablja stroga in preverljiva orodja:

1. Sledljivost transakcij (Portal Erar): Vsako nakazilo iz Sklada za razvoj NVO je javno vidno na Portalu Erar (KPK). Vsak državljan lahko vidi točen znesek, ki ga je prejela posamezna organizacija.
2. Zahtevkovo izplačevanje: Pri sredstvih iz sklada (nerazporejeni del) ministrstvo denarja ne nakazuje vnaprej ali brez kritja. Organizacija mora za vsak cent predložiti račune, bančne izpiske in dokazila o opravljenem delu. Če program ne doseže zastavljenih ciljev, mora NVO denar vrniti (No teh primerov nismo zaznali).
3. Splošne bilance (AJPES): Vsa društva, ne glede na to, ali prejemajo opredeljeno dohodnino ali sredstva iz razpisov, morajo oddajati letna poročila na AJPES.

Kje pa nastane težava pri nadzoru, ki zanima javnost?
Čeprav imajo državni kontrolorji natančen pregled nad tem, ali je bil račun računovodsko pravilno izdan, družba nima enostavnega vpogleda v družbeni učinek te porabe.

Za davkoplačevalca je nadzor zapleten zaradi dveh ključnih razlogov:

• Odsotnost specifičnih poročil za opredeljeni 1 %: Ko davkoplačevalec sam nakaže delež določenemu društvu, se ta znesek v bilancah zlije med splošne prihodke. Društvu ni treba javno objaviti posebne specifikacije, kaj točno je financiralo izključno iz dohodninskih sredstev njenih podpornikov.
• Razdrobljenost in birokratski jezik: Podatki o porabi nerazporejenih sredstev so sicer javni, vendar so zakopani v večstotnih administrativnih poročilih v obliki dokumentov PDF na spletnih straneh ministrstev. Ker ni enotnega, preprosto berljivega portala, kjer bi bili podatki prikazani pregledno (npr. z grafikoni po regijah), javnost dobi občutek, da nadzora sploh ni.

In še to! Ko govorimo o nadzoru, javnost pogosto misli, da nevladne organizacije denar prejmejo vnaprej in nato z njim počnejo, kar želijo. Resnica je birokratsko precej bolj stroga: država preveri prav vsako končno poročilo. Če organizacija ne doseže točno tistih ciljev, na katere je pristala s podpisom pogodbe, ji ministrstvo zadnji del sredstev preprosto odtegne. Denar se torej izplača šele takrat, ko so dokazila na mizi. Slepa pega pa ostaja: država ta poročila preverja za zaprtimi vrati pisarn, javnosti pa nikoli ne predstavi preproste statistike, koliko organizacij je padlo na tem izpitu in koliko denarja je ostalo neizkoriščenega zaradi neizpolnjenih obljub.
Vemo, da ste prebrali, koliko davkoplačevalcev je svojo dohodnino namenilo strankam. Tako pač je, saj je to njihova pravica./Objavo pripravil: J. Temlin/