Medtem ko v Sloveniji potekajo burne razprave o delovanju RTV Slovenija, se le redki vprašajo, kako informativno učinkovita so dopisništva našega nacionalnega medija, ki ga financiramo vsi. Ob tem se zastavlja vprašanje, kako dobro so prebivalci Slovenije sploh informirani o dogajanju na območjih, kjer ima RTV svoje dopisnike.  Z eno besedo slabo! A ta kritika ni usmerjena proti javnemu zavodu kot celoti, temveč proti njegovemu uredniškemu in vodstvenemu konceptu. Če potegnemo vzporednico z avstrijsko javno televizijo ORF, ugotovimo, da njihovi dopisniki javnosti ponujajo precej doslednejši in globlji vpogled v regije, ki jih pokrivajo.

V času, ko se brani ali napada RTV je tudi to tema, ki bi jo morali odpreti ob razpravah o pomenu RTV Slovenija. Ta namreč ni sama sebi namen, čeprav nekateri zaposleni s svojim napačnim prepričanjem in vedenjem dajejo občutek, da si institucijo lastijo.

Gre še za eno vprašanje, ki se dotika samega jedra razprave o javnem pomenu, učinkovitosti in vlogi RTV Slovenija, ki jo kot davkoplačevalci in plačniki prispevka financiramo vsi. Medtem ko se javni diskurz pogosto vrti okoli političnih vplivov, finančnih težav ali kadrovskih menjav v Ljubljani, ostaja na Kolodvorski spregledana ključna naloga, to pa je tudi temeljita ureditev in posodobitev dopisniške mreže – tako domače kot tuje.

Zato predstavljamo svoje poglede na tri ključne sistemske napake vodstva in uredništev RTV, ki so očitne, ne da bi želeli biti nadležni ali kogar koli na Kolodvorski poučevati.

1. Geopolitična zastarelost in »ljubljanocentričnost«

RTV vztraja pri fiksnih lokacijah (Moskva, Rim, Washington), kot da so to edina središča sveta. Dopisnik v Moskvi je danes izoliran, brez dostopa do virov in podvržen cenzuri, poročanje iz Rima pa prevečkrat zaide v površnost. Hkrati pa RTV nima stalne, močne prisotnosti v hitro rastočih azijskih centrih ali dinamičnih afriških gospodarstvih. Pogled iz Ljubljane določa, kaj naj bi svet zanimalo, namesto da bi dopisniki svetu sledili tam, kjer se ta dejansko spreminja.

2. Zgrešen fokus v Bruslju in na Balkanu

Namesto da bi dopisnik v Bruslju deloval kot analitik evropskih politik, ki slovenskim kmetom, podjetnikom in državljanom prevaja zapletene direktive v vsakdanje življenje, prepogosto deluje le ki »mikrofon« za slovenske politike na obisku. Na Balkanu pa se še vedno čuti nekdanji jugoslovanski refleks, kjer je Beograd privzeta točka za celotno regijo. S tem se spregledajo specifične, a za Slovenijo ključne gospodarske in politične dinamike v Zagrebu, Sarajevu ali Prištini.

3. Podvajanje agencijskega dela

Največja uredniška napaka je produkcija novic, ki so v javnosti že dostopne. V dobi interneta gledalec ne potrebuje dopisnika, da mu ob 19.00 v Dnevniku pove to, kar je na družbenih omrežjih ali portalih prebral že ob desetih dopoldne. Dopisnik ne bi smel opravljati dela agencijskega poročevalca (kaj se je zgodilo), temveč delo analitika (zakaj se je to zgodilo in kaj to pomeni za nas).

Kratka primerjava: RTV/STA proti ORF/APA

Bistvo težave leži v vprašanju: zakaj plačujemo dopisnike za prepisovanje novic, če imamo Slovensko tiskovno agencijo (STA)? Poglejmo, kako to sinergijo na povsem drugi ravni učinkovitosti izvajajo v Avstriji.

Kriterij primerjave	Slovenski model (RTV Slovenija & STA)	Avstrijski model (ORF & APA)
Razmejitev dela	Slabo definirana. RTV-jevi dopisniki pogosto poročajo o istih osnovnih dogodkih kot STA. Prihaja do podvajanja stroškov in vsebin na terenu.	Stroga in sinergijska. ORF se zanaša na APA za osnovni servis (suha dejstva, statistika, hitre novice). Dopisniki ORF ta čas izkoristijo za ekskluzivne analize, komentarje in zgodbe iz ozadja.
Uredniški pristop v tujini	Individualen in izoliran. Dopisnik je pogosto sam, pokrivati mora tri medije hkrati (TV, radio, splet), zato mu zmanjka časa za mreženje in poglabljanje v vsebino.	Institucionalen (biroji). ORF ima v ključnih mestih (Bruselj, Washington, Berlin) večje biroje. Ko APA pokrije osnovno novico, jo biro ORF nadgradi z unikatnim video materialom in strokovnim komentarjem.
Tehnološka hitrost	Zamudni procesi. Zaradi birokracije in pomanjkanja jasne strategije RTV pogosto zaostaja za hitrostjo spleta in STA, zlasti pri zunanjepolitičnih temah.	»Prva bojna linija«. ORF ima integrirana uredništva. Če APA objavi nujno novico, je dopisnik ORF z analizo na spletu ali televiziji prisoten v nekaj minutah, saj mu ni treba pisati osnovnega besedila od začetka.

Tri pragmatične rešitve za modernizacijo

Če želimo RTV Slovenija spodbuditi k umiku iz zastarelih vzorcev, je treba v dobi sodobnih informacijskih tehnologij razmisliti o naslednjih korakih:

• Prehod od fiksnih dopisništev k »letečim« analitikom: RTV bi moral ukiniti del stalnih pisarn v mestih, kjer nima ekskluzivnega dostopa (npr. Moskva), in uvesti model mobilnih dopisnikov oziroma regionalnih specialistov. Ti bi potovali tja, kjer se zgodba dejansko odvija, in prinašali poglobljene dokumentarne feljtone namesto kratkih javljanj pred praznimi stavbami institucij.
• Popoln prenos agencijskega bremena na STA: Vodstvo RTV bi moralo skleniti jasen dogovor s STA: vse tekoče, hitre zunanjepolitične novice RTV prevzame in integrira neposredno iz servisa STA. S tem bi dopisnike RTV razbremenili vsakodnevnega hitenja za rutinskimi novicami in jim omogočili, da delajo to, kar znata le televizija in radio – prinašajo žive zgodbe ljudi, analizo trendov in ozadij.
• Uvedba jasnih kazalnikov kakovosti (KPI): Uspešnost dopisnika se ne bi smela več meriti s številom vklopov v Dnevnik, ampak z vsebinsko dodano vrednostjo. Vprašanje za urednike mora postati: »Ali je ta prispevek prinesel informacijo ali perspektivo, ki je gledalec ne more najti na spletu ali STA?« Če je odgovor ne, prispevek v takšni obliki ne sodi v osrednji program.

Dejstvo! S takšnim pristopom kritika preneha biti politični napad na javni servis. Naš namen ni poučevanje vodstva ali zaposlenih na Kolodvorski o njihovem delu. Naš namen je jasno povedati: ko teče beseda o tem, ali Slovenija potrebuje javni, nacionalni informacijski medijski servis RTV Slovenija – je odgovor odločen DA. Potrebujemo ga, in to tudi v primeru, ko zanj vsi plačujemo obvezni prispevek.

Vendar pa prav zaradi pomena, ki ga ima ta institucija za družbo, ne smemo mižati pred njenimi slabostmi. Posodobitev dopisniške mreže je ena od ključnih tem, ki nujno zahteva korenite spremembe. Le tako bo kritika postala legitimna zahteva za posodobitev, ki spoštuje denar plačnikov prispevka in RTV Slovenija iz zastarelega aparata spremenila v sodoben, analitičen ter v prihodnost usmerjen medijski servis po vzoru najboljših evropskih praks./Objavo pripravil: J. Temlin/ primerjavo RTV/STA proti ORF/APA uporabljeni podatki s pomočjo UI/Fotografiji le ponazoritveni/