Slovenija, 13. oktober 2026 – Zunanji sodelavec RTV Slovenija Marcel Štefančič je nekoč samozavestno izjavil: »Jebeno več nas je kot njih. Njih je samo ene par. In vemo točno, kateri so.«

Danes bi lahko to besedno zvezo obrnili tudi drugače: »Jebeno« več nas je, in sicer 546 (še ni končni podatek), ki trenutno ločujejo obe strani v razpravi o prihodnosti financiranja RTV Slovenija.

Toda ali je to res bistvo razprave? Ne!

Po trenutno objavljenih delnih neuradnih rezultatih posvetovalnega referenduma je proti ukinitvi obveznega RTV-prispevka glasovalo 462.299 volivcev, ZA ukinitev pa 461.753. Razlika je 546 glasov. Rezultati še niso dokončni.

To pa pomeni, da takšna razlika ne daje podlage za razglašanje velike politične zmage. Predvsem pa ne pove, zakaj je posameznik glasoval tako, kot je. Za istim glasom se lahko skrivajo zelo različni pogledi na javno službo, njeno financiranje, neodvisnost in kakovost.

Prav zato bi bila škoda, če bi se razprava končala pri vprašanju, kdo je koga premagal.

Morda je čas, da za trenutek odložimo strankarska očala in se vprašamo nekaj preprostejšega: kaj kot državljani pričakujemo od javne radiotelevizije in kaj dobimo za denar, ki ga zanjo obvezno plačujemo?

RTV Slovenija ni lastnina ne levice ne desnice, ne posameznih zaposlenih in ne trenutno vladajoče politike.

To seveda ne pomeni, da zaposleni na RTV ne smejo imeti svojih političnih stališč. Tako kot vsi drugi državljani imajo tudi oni pravico do lastnega prepričanja. Toda osebno politično mnenje in poklicna odgovornost pri opravljanju javne službe sta dve različni stvari.

Od javnega medija je upravičeno pričakovati, da politična prepričanja posameznikov ne postanejo privilegij ene strani ali ovira za pošteno obravnavo druge. To pričakovanje velja ne glede na to, komu je posamezen novinar, urednik ali voditelj politično bližje.

Prav tu se začne resna razprava o RTV Slovenija. Ne pri tem, katera stranka je zbrala več glasov, kdo si pripisuje zmago ali kdo je koga premagal, temveč pri vprašanju, kakšen javni servis potrebujemo, koliko nas stane in kako zagotavljamo njegovo neodvisnost.

Če državljani RTV obvezno financiramo, imamo pravico zahtevati pregledno poslovanje, razumljivo razlago stroškov in preverljive odgovore o kakovosti opravljenega dela.

To ni napad na javni servis. Je zahteva po odgovornosti, ki bi morala veljati za vsako ustanovo, financirano z obveznimi prispevki.

Kaj bi morala javnost izvedeti?

Po našem mnenju je treba zahtevati odgovore na šest konkretnih vprašanj.

1. Koliko stane javna služba?

Kolikšni so stroški izvajanja javne službe in kako se razlikujejo od stroškov tržne dejavnosti, oglaševanja in drugih komercialnih poslov?

2. Koliko stanejo posamezne vsebine in programi?

Koliko sredstev namenimo informativnemu programu, športu, kulturi, razvedrilu, radiu, spletnemu portalu, regionalnim programom ter programom za narodne skupnosti? Stroške bi bilo treba prikazati tako, da bi jih bilo mogoče primerjati med leti.

3. Koliko denarja gre za zaposlene, zunanje sodelavce, produkcijo in upravo?

Ne zato, da bi vnaprej iskali krivce, temveč da bi razumeli strukturo stroškov, spremembe v številu zaposlenih in obsegu zunanjih storitev ter razloge zanje.

4. Kaj dejansko dobimo za mesečni prispevek?

Katere storitve in vsebine so z njim zagotovljene? Kaj bi bilo mogoče izvajati ob nižjem financiranju, česa ne bi bilo več mogoče zagotavljati in kaj bi dodatna sredstva konkretno izboljšala?

5. Kako merimo kakovost javne službe?

Ne zadostuje, da so računi pravilni in denar porabljen skladno s predpisi. Pomembno je tudi, ali RTV izpolnjuje svoje javno poslanstvo, zagotavlja kakovostne in verodostojne informacije, ponuja raznolike vsebine ter dosega različne skupine prebivalstva.

6. Kdo neodvisno preverja učinkovitost porabe?

Kdo presoja, ali so bili cilji doseženi glede na porabljena sredstva? So ugotovitve nadzora javno predstavljene, priporočila pa tudi uresničena?

RTV Slovenija že objavlja finančne dokumente in poslovna poročila, zato vprašanje ni zgolj, ali podatki obstajajo. Pomembno je, ali so predstavljeni tako, da lahko povprečen plačnik prispevka razume, za kaj plačuje, kako se poraba spreminja in kakšne rezultate lahko pričakuje.

Pri tem ne gre za poenostavljeno zahtevo, da mora biti vsaka oddaja dobičkonosna. Javna služba ima tudi naloge, ki jih trg ne more ustrezno zagotoviti: od kakovostnega informiranja in kulturnih vsebin do regionalne zastopanosti in dostopnosti programov različnim skupinam prebivalstva.

Toda prav zato mora biti jasno, koliko te naloge stanejo, zakaj so pomembne in kako se preverja njihovo izvajanje.

Tesnega referendumskega rezultata zato ni treba razumeti kot dovoljenja za nadaljevanje istega političnega spora. Lahko ga razumemo tudi kot opozorilo, da vprašanje financiranja javnega servisa za velik del javnosti ni samoumevno.

Ključno vprašanje ni samo, ali RTV potrebuje več ali manj denarja. Ključno je, koliko denarja potrebuje za jasno opredeljeno javno službo, kako je ta znesek izračunan in kako lahko javnost preveri, ali je bil denar dobro porabljen.

Javni servis ni lastnina političnih taborov. Toda tudi obvezni prispevek ni bianco ček brez vprašanj.

Državljani imamo pravico zahtevati preglednost, kakovost in odgovornost. RTV pa ima priložnost, da z razumljivimi podatki, jasnimi merili in preverljivimi rezultati pokaže, zakaj je njena javna služba vredna zaupanja.

To bi moral biti začetek razprave po referendumu – ne glede na to, kako se bo končni rezultat izšel./Objavo pripravil: J. Temlin/