Slovenija, 24. oktober 2026 – Aktualni spopad med Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje ter sindikatom SVIZ glede ustanovitve učiteljske zbornice ponovno razgalja globoko sistemsko anomalijo v Sloveniji. Spremljamo igro prestolov dveh centrov moči, v kateri se tako politika kot sindikat krčevito trudita biti nosilca nečesa, kar sploh ni v njuni domeni. V tem hrupu pa je povsem utišan tisti najpomembnejši glas: avtonomna šolska stroka.

Zastavlja se povsem preprosto in logično vprašanje: če imajo kmetje, zdravniki, odvetniki in inženirji svojo zbornico, zakaj je ne bi smeli imeti nosilci našega izobraževalnega sistema? Seveda jo potrebujejo. A ključni problem ni ideja o zbornici, temveč to, kdo jo želi ustanoviti in zakaj.

Politika želi krotkega sogovornika, sindikat pa monopol

V javnem prostoru poslušamo argumente, ki zgrešijo bistvo:

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino zbornico gradi »od zgoraj navzdol«. Namen politike ni dati učiteljem resnične avtonomije, ampak ustvariti administrativni organ, prek katerega bo lažje uveljavljala svoje (pogosto neživljenjske) šolske reforme in disciplinirala teren.

Sindikat SVIZ po drugi strani v predlogu vidi eksistencialno grožnjo. Boji se izgube svojega absolutnega monopola nad šolskim prostorom.

• A resnica, ki jo želimo izpostaviti, je naslednja: sindikat ni zastopnik stroke, temveč delavskih pravic. Politika pa ni lastnica znanja, temveč le začasna upraviteljica državnega aparata. Nobeden od njiju nima pravice diktirati strokovne identitete učiteljskega poklica.

Kako stvari rešujejo tam, kjer sistemi delujejo?

Če pogledamo napredne evropske modele, na primer Škotsko in njihov General Teaching Council (GTCS), vidimo, kako sta politika in sindikat elegantno izločena iz strokovnega ceha:

Zbornico upravlja stroka sama: Večino članov sveta neposredno izvolijo učitelji s terena, ne pa ministrstvo.

Popolna finančna neodvisnost: Organ se financira iz lastnih prispevkov članov, ne iz proračuna. Ker država ne daje denarja, nima vzvodov za politično izsiljevanje.

Jasna ločitev od sindikata: Zbornica ima z zakonom izrecno prepovedano vmešavanje v plače, stavke in delovne pogoje. S tem se ukvarja sindikat. Zbornica pa neodvisno skrbi za standarde, etiko, kakovost in izobraževanje.

Tudi sosednja Avstrija strogo ločuje operativno delo na šolah prek osebnostnega zastopstva (Personalvertretung – PV) od makroekonomskega sindikalnega boja. Ko se avstrijski učitelji danes soočajo z ogromnimi strokovnimi izzivi (npr. z vključevanjem priseljencev), se povezujejo znotraj svojih avtonomnih strokovnih platform, saj je vladna birokracija na Dunaju enostavno prepočasna.

Čas je, da učitelji mislijo s svojo glavo

V Sloveniji pa smo priča absurdni situaciji. Vrhunska domača strokovna združenja, kot je Zveza društev pedagoških delavcev, že leta opozarjajo na napačne korake šolskih reform, a njihove analize na ministrstvu naletijo na zaprta vrata. Namesto da bi država poslušala obstoječo avtonomno stroko, raje piše zakon za novo, »državno« zbornice.

Čas je, da slovenska javnost in učitelji spregledajo. Učiteljski poklic nujno potrebuje močan, neodvisen strokovni ščit, ki bo postavljen od spodaj navzgor – s strani učiteljev, strokovnih društev in fakultet.

Slovenskemu šolstvu ne bo pomagala zbornica, ki bo podaljšana roka ministrstva, niti mu ne koristi sindikalno pletenje monopolov. Učiteljem je končno treba vrniti družbeni ugled in jim omogočiti to, kar sami učijo naše otroke: da mislijo s svojo glavo, ne pa z glavo politikov ali sindikalistov.

In še zaključni stavek – Takšen je naš pogled ob videnem četrtkovem televizijskem nastopu obeh nosilcev, tako imenovanih ‘lastnikov’ učiteljev – tistih, ki bi morali biti glavni stebri izobraževanja sedanjih in prihodnjih generacij v vse bolj spolitizirani Sloveniji./Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija le ponazoritvena/