Slovenija/Romunija, 5. november 2026 – Primerjava medijskega poročanja o tako imenovanem »romunskem računu« zdaj že nekdanjega predsednika vlade Roberta Goloba ponuja odličen prikaz slovenskega političnega in medijskega fenomena, kjer vsaka stran (ne akter sam) interpretira isti sklop podatkov v korist svojega vnaprej postavljenega prepričanja. Vendar pa v tem primeru ne gre za to, da bi imeli »vsi prav«, ampak za soočenje dveh različnih vrst uradnih resnic – pravne (policijske) in administrativne (bančne).

Ker je postopek v Romuniji ustavljen, doma pa se je preiskava končala brez ovadbe, je zadeva zunaj pravosodnih institucij formalno zaključena. Kako pa se to zrcali v javnosti?

Pravno-formalni pogled (kritiki): Če policija in tožilstvo po dveh letih preiskave uradno zaključita primer z ugotovitvijo, da ni dokazov za kaznivo dejanje zlorabe identitete, del javnosti in medijev zaključi, da teorija o kraji identitete pred zakonom ne obstaja. S tega vidika je trditev o zlorabi ostala nedokazana.

Življenjsko-birokratski pogled (obramba): Če banka izda uradno potrdilo, da Robert Golob nikoli ni bil njihov komitent in da je šlo za administrativno napako ter ujemanje imen, ima druga stran v rokah dokaz, da računa v tujini sploh ni odprl. S tega vidika ni šlo za zlorabo s strani kriminalcev, ampak za sistemsko napako banke, kar pomeni, da javnost ni bila zavajana glede lastništva računa.

Ali bi lahko šlo za drugega Roberta Goloba?

Če sledimo uradni statistiki Statističnega urada RS (SURS), kombinacija imena Robert in priimka Golob v Sloveniji ni unikatna. Kljub temu pa je uradno pojasnilo romunske banke Raiffeisen tehtnico nagnilo drugam. Banka namreč ni trdila, da je račun odprl drug državljan Slovenije s tem imenom, temveč da je do povezave računa s slovenskim premierjem prišlo zaradi administrativne oziroma človeške napake pri vnosu ali preverjanju podatkov v njihovem sistemu.

Pravni zaplet odpira logično vprašanje: če uradni dopis banke priznava napako, zakaj zadeva ni dobila epiloga v obliki odškodninske tožbe? V praksi bi se takšen korak soočil z več resnimi ovirami:

Zastaralni roki: Romunsko tožilstvo je preiskavo ustavilo zaradi kratkih zastaralnih rokov. Podobno velja za civilne tožbe zaradi povzročitve škode ali kršitve osebnostnih pravic, kjer roki za sprožitev postopkov hitro potečejo od trenutka, ko dogodek postane javno znan.

Politična zadostnost: S političnega vidika je uradni dopis banke iz leta 2023 zadoščal kot ključni dokaz za domačo javnost. Dokument, v katerem tuja finančna institucija prevzema odgovornost za napako, je bil hitrejši in učinkovitejši argument kot večletno pravdanje pred tujimi sodišči.

Koncept političnega paralelizma v slovenski praksi

Če ta primer postavimo v širši okvir analiz medijskega prostora, ugotovimo, da ne gre za osamljen incident, temveč za jasen primer političnega paralelizma. Ta pojem, ki sta ga v teoriji medijskih sistemov utemeljila komunikologa Daniel C. Hallin in Paolo Mancini, označuje stopnjo povezanosti, usklajenosti in zavezništva med medijskim sistemom in političnimi strankami oziroma ideologijami. Ko je politični paralelizem visok, mediji ne delujejo kot nevtralni opazovalci, ampak odražajo politične delitve v družbi.

Slovenski medijski prostor se s pritiski polarizacije sooča na specifičen način, kar redno ugotavljajo tudi letna evropska poročila o medijskem pluralizmu (Media Pluralism Monitor). Evropske države lahko glede na spopadanje z medijsko polarizacijo razdelimo v tri skupine:

Model medijskega prostora	Ključne značilnosti	Kako bi reševali »primer Golob«?
Demokratično-korporativni (npr. Nemčija, Avstrija, Finska)	Visoka profesionalna kultura, močni javni servisi s stabilnim financiranjem. Javnost zaupa medijem, politizacija je nizka.	Mediji bi zahtevali neodvisno revizijo bančnega dopisa in hkrati javno soočenje policije. Fokus bi bil na jasnih dokazih, politična interpretacija bi bila sekundarna.
Sredozemski / Polarizirano-pluralistični (Slovenija, Italija, Grčija)	Močne vezi med mediji in politiko. Nizko medsebojno zaupanje. Javni mediji so ob zamenjavah oblasti podvrženi kadrovskim in sistemskim pritiskom.	Zgodba postane večletna saga brez enotnega družbenega epiloga. Mediji se razdelijo v dva tabora; vsak ponavlja svojo »uradno resnico«, javnost pa verjame tistemu, ki ji je svetovnonazorsko bližje.
Zajeti medijski prostor (npr. Madžarska)	Država oziroma vladajoča stranka neposredno ali posredno nadzoruje večino medijske krajine.	Če bi šlo za opozicijskega politika, bi bil primer vsesplošno obsojen v vseh osrednjih medijih. Če bi šlo za vladajočega, zadeva sploh ne bi prišla v širšo javnost.

Zakaj slovenski mediji težko ohranijo nepristransko držo?

Evropski monitorji medijskega pluralizma za Slovenijo redno ugotavljajo srednje do visoko tveganje na področju politične neodvisnosti medijev. Glavni razlogi za to so strukturne narave:

Majhnost trga in finančna ranljivost: Slovenski medijski prostor je majhen. Finančno preživetje je pogosto odvisno od državnega oglaševanja, subvencij ali specifičnih interesov lastnikov, curvature povečuje ranljivost za pritiske. Javna radiotelevizija je nenehno tarča političnih bojev za vpliv ob menjavah oblasti, s čimer se krha status nepristranskega javnega servisa.

Družbena omrežja kot pospeševalniki: Namesto umirjanja žoge se profesionalni mediji pod pritiskom hitrosti in klikov pogosto prilagajajo ritmu družbenih omrežij, kjer algoritemsko uspeva predvsem polariziran in konflikten diskurz.

Pogled z namenom…! Ko slovenski mediji poročamo o zadevah, kot je Golobov račun, ne poročamo le o pravnem problemu, ampak bijejo interpretacijsko bitko. Tudi zato, ker pooblaščene, odgovorne in za to plačane institucije niso zmogle ali utegnile potegniti jasne družbene črte, so mediji prevzeli vlogo razsodnikov. To pa, komu prav ali ne, dolgoročno vpliva na raven zaupanja državljanov v delovanje družbenih podsistemov in medijev nasploh. Seveda ne tistih »naših« ali »vaših«, ampak tistih, ki želijo stvari definirati na osnovi dejstev./Objavo pripravil: J. Temlin/Foto – arhiv LN/