Maribor, 13. november 2026 – Razprave o razvoju Maribora se prepogosto ustavijo pri rondoju, parkirnih mestih in obnovi ulic. A resnično vprašanje prihodnosti drugega največjega slovenskega mesta je, kako izkoristiti izjemno srednjeevropsko lego in znanje univerze, da bodo mladi strokovnjaki svojo prihodnost videli doma.

Vsakokrat, ko se v Mariboru odpre razprava o prihodnosti mesta, se pogovor prej ali slej ustavi pri znanih temah (zanimivo, da to velja za vsa naša večja mesta s strateškim potencialom, z glavnim mestom na čelu): kje bo stal nov rondo, kje manjkajo parkirna mesta, kdaj bo obnovljena katera od mestnih vpadnic in kako rešiti komunalne izzive.

Res je, da so vse to pomembna vprašanja vsakdanjega življenja, brez katerih nobeno mesto ne deluje. A medtem ko se javna pozornost vrti okoli metrov asfalta, se pred našimi očmi tiho odvija veliko večji proces – vprašanje, kje bodo v prihodnjem desetletju živeli, ustvarjali in delali tisti, ki danes sedijo v predavalnicah mariborskih fakultet.

Če na Maribor pogledamo z nekoliko višje perspektive, hitro opazimo nenavaden paradoks. Mesto, ki ga v domačih razpravah pogosto obravnavamo kot obrobje države ali kot večnega zasledovalca Ljubljane, v resnici leži na enem najperspektivnejših stičišč v tem delu Evrope.

Le slabo uro vožnje severno se razteza avstrijska Štajerska z Gradcem, ki sodi med najmočnejša evropska središča za raziskave, razvoj in visoko tehnologijo. Na vzhodu se odpira prostor proti zahodni Madžarski, na jugu proti Zagrebu in osrednji Hrvaški, proti jugozahodu pa prometni koridor povezuje mesto s pristaniščem v Kopru. Z modernizacijo železniških povezav in priklopom na hitro koralmsko progo proti Celovcu in Beljaku Maribor ni več slepo črevo, temveč naravno južno vozlišče milijonskega srednjeevropskega gospodarskega prostora.

Zakaj torej tega potenciala redko slišimo kot osrednjo zgodbo o razvoju mesta?

Del odgovora se skriva v navadi, da Maribor ves čas primerjamo z Ljubljano in od države pričakujemo, da bo razvoj spodbudila s selitvijo uradov ali ministrstev. A primerljiva srednjeevropska mesta, kot sta češko Brno ali avstrijski Linz, so pokazala, da preboj ne pride iz prestolnice, temveč iz pametne uporabe lastnih prednosti. Brnu ni bilo treba kopirati Prage, da bi postalo srednjeevropsko središče informacijskih tehnologij in znanosti. Stavljalo je na svoje univerze, specializirana tehnološka podjetja in kakovost življenja, ki pritegne mlade inženirje, raziskovalce in podjetnike.

Maribor ima za takšen preskok več adutov, kot si je pripravljen priznati. Ima močno univerzo z dolgoletno tehnično in naravoslovno tradicijo ter superračunalniško infrastrukturo. Ima kompaktnost »petnajstminutnega mesta«, kjer človek ne izgubi dveh ur dnevno v prometnih zamaških. Ima Pohorje in Dravo na pragu mestnega središča ter stanovanjski trg, ki mladim družinam in strokovnjakom omogoča dostojno življenje brez finančnega krča, kakršnega poznajo v večjih evropskih prestolnicah.

Ključno vprašanje zato ni, kako v Maribor pripeljati nekaj novih uradov, temveč kako ustvariti ekosistem, v katerem bo diplomant mariborske univerze svojo prihodnost videl doma – ali pa bo v Mariboru živel, medtem ko bo vpet v čezmejne raziskovalne, tehnološke in gospodarske tokove med Gradcem, Zagrebom, Dunajem in Ljubljano. Za razvojne oddelke mednarodnih podjetij, za inženirje prihodnosti in za generacijo, ki dela na daljavo, so prav kakovost bivanja, dobra železniška povezava in bližina znanja najpomembnejše valute.

Takšen razvoj seveda ne zraste čez noč in ga ni mogoče izmeriti v enem samem mandatu. Zahteva dolgoročno sodelovanje mesta, univerze, gospodarstva, širšega podravskega zaledja in države. Predvsem pa zahteva spremembo v načinu, kako o mestu razmišljamo sami.

Ko bomo uspešnost Maribora začeli meriti ne le po tem, koliko ulic smo na novo preplastili, temveč po tem, koliko mladih strokovnjakov je po koncu študija tu našlo razlog, da ostane – ali celo, da se v Maribor priseli iz drugih regij – takrat bo mesto resnično začelo izkoriščati svojo lego. Vse osnove za to že ima. Manjka le pogum, da pogled dvignemo z asfalta proti obzorju.

• Morda se bo kdo ob objavi tega razmišljanja v Ljubljanskih novicah vprašal, zakaj se »Ljubljančani« ukvarjajo s prihodnostjo Maribora. Odgovor je preprost: tako kot imajo prebivalci prestolnice le malo neposredne zveze z rojstnim krajem avtorja tega zapisa – Beltinci –, tako tudi ta zapis ni pisan z očmi lokalnega patriotizma, temveč s pogledom, ki seže krepko čez občinske meje slovenskih mest. Samo v vednost. Seveda pa ima vsak pravico, da takšen pogled tudi presliši.

In še to! Osnova za ta zapis se nam je porodila ob spremljanju soočanja kandidatke za županjo in treh kandidatov za mariborskega župana, ob čemer se nam je zazdelo, da je mariborski plot zanje morda še previsok, saj vidijo predvsem lastno »dvorišče« in premalo tistega zunaj njega./Objavo pripravil: J. Temlin / Fotografija: arhiv LN/