Slovenija ponovno ujeta v politično gledališče

Slovenija, 21. november 2026 – Referendum o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS) nam vladajoči in socialni partnerji že mesece prodajajo kot usoden spopad za prihodnost države.

Photo by Mico Medel on Pexels.com

Pa je res? Ko odgrnemo meglo ad-hoc ukrepov, ugotovimo, da ne gre za spopad za razvoj, temveč za žalosten dokaz, da slovenska politična elita sploh nima predvidljivega strukturnega načrta. Namesto vizije nam ponujajo status quo, ki nas pospešeno vodi v sistemski razkroj. Uvodoma si nalijmo čistega vina o dveh ključnih točkah, ki burita duhove in delita narod.

Upokojenci in povprečna plača

Nosilci zakona obljubljajo takojšnje olajšanje denarnic – znižanje DDV na hrano in energente ter ukinitev 1-odstotnega prispevka za dolgotrajno oskrbo. Za povprečnega upokojenca to pomeni 8 do 10 evrov več na mesec, za povprečnega zaposlenega s 1.500 evri neto plače pa okoli 50 evrov mesečnega prihranka. Sliši se lepo. A česar nosilci ne povedo, je cena tega poceni političnega darila: v javnih zdravstvenih in pokojninskih blagajnah bo zazijala 777 milijonov evrov globoka luknja. Kako jo bomo pokrili? Jasnega odgovora ni, razen pobožnih želja o hitri gospodarski rasti.

Beg možganov in razvojna kapica

Zakon uvaja socialno kapico pri 7.500 evrih bruto. Nasprotniki so takoj skočili na okope s populistično floskulo, da gre za »zakon za bogate«. To je nevarna zabloda. Ljudje s takšnimi plačami v Sloveniji niso tajkuni, ampak ključni razvojni inženirji, vrhunski kirurgi in znanstveniki. Ti ljudje zaradi absurdnih obremenitev množično odhajajo v sosednjo Avstrijo. S tem ko nasprotniki te kadre zmerjajo z »bogatimi«, zavestno žrtvujejo prihodnost države za pridobivanje poceni političnih točk na karti socialne zavisti.

Vendar pa imajo nasprotniki prav v eni točki: kapica pri 7.500 evrih bruto je postavljena tako visoko, da povprečnemu mlademu izobražencu na začetku kariere ne pomaga prav nič. V Avstriji je ta prag nižji (letos znaša 6.930 evrov bruto) in zato realneje dosegljiv mladim strokovnjakom, sistem pa je uravnotežen s progresivno dohodnino, da proračun ne klecne.

Izluščimo podjetja, ki životarijo

Tukaj pa pridemo do bistva, ki ga nekoliko ozkogledna slovenska javnost preprosto mora slišati in videti: osnova vsega sta uspešno gospodarstvo in sistemska ureditev javnih služb. Brez tega noben interventni zakon ne bo rešil ničesar.

Čas je za grob, a edini zdravilen ekonomski rez. Slovenija mora nemudoma prenehati umetno ščititi in subvencionirati podjetja, ki životarijo brez strategije. Govorimo o podjetjih, ki nimajo vizije in svojo konkurenčnost gradijo izključno na minimalnih plačah ter uvoženi, slabo plačani delovni sili.

Postaviti moramo jasen sistemski pogoj: podjetnik, ki s svojo dejavnostjo in visoko dodano vrednostjo ni sposoben delavcu zagotoviti vsaj 65 odstotkov povprečne plače na trgu, nima v slovenskem gospodarskem prostoru kaj iskati. Naravna selekcija trga mora opraviti svoje. Učinkovita podjetja bodo dobre kadre zlahka plačala, tista neučinkovita pa morajo bodisi investirati v znanje in avtomatizacijo bodisi zapreti vrata. Subvencioniranje neučinkovitosti je rak rana našega sistema.

Podobno velja za javne službe. Sindikati vpijejo, da bo izpad proračunskega denarja uničil javno zdravstvo. Resnica pa je, da slovensko zdravstvo že sedaj ne deluje zaradi pomanjkanja denarja, ampak zaradi gnitja sistema vodenja, rigidne birokracije in odsotnosti vsakršne menedžerske odgovornosti. Brez strukturne reforme upravljanja javnega sektorja bo vanj zmetani denar zgolj ponovno izpuhtel, čakalne vrste pa bodo ostale enako dolge.

Nova generacija in tuje dobre prakse

Slovenija je ujeta v primež dveh vse bolj praznoglavih političnih taborov, ki nista sposobna doseči razvojnega konsenza, ker s polarizacijo razdeljene države najlažje vladata. Eden ponuja parcialno davčno darilo, drugi straši z uničenjem socialne države. Oboje je prazna megla.

Edini korak naprej – in to mora postati odločna zahteva državljanov – je, da končno pripravo dolgoročne razvojne strategije prepustimo novi generaciji strokovnjakov. To mora biti mladost, ki se je šolala in kalila v globalnem svetu ter ni obremenjena s socialističnimi, preživelimi pogledi svojih prednikov, ki s svojimi napačnimi koncepti razrednega boja še danes aktivno hromijo naš razvoj.

Ni potrebe po ponovnem odkrivanju tople vode in neskončnem modrovanju. Tuje dobre prakse so nam na dosegu roke:

  • Skandinavski model: Uredimo vodenje javnih služb po strogih načelih učinkovitosti.
  • Avstrijski model: Uvedimo predvidljive socialne kapice, ki dejansko stimulirajo mlade inženirje.
  • Estonski model: Prevzemimo radikalno digitalizacijo, ki odstrani birokratske parazite.

Megla nasprotnikov: Strašenje brez enega samega predloga

A če predlagatelji zakona niso povsem dorečeni s svojimi proračunskimi obljubami, je strategija nasprotnikov zakona še precej bolj votla. Sindikati in glasni zagovorniki statusa quo v kampanji stavijo izključno na strah in čustveno izsiljevanje. Javnosti prodajajo gost dim o tem, kako bo zakon čez noč razgradil socialno državo, upokojence pahnil v revščino, bolnike pa pustil pred zaprtimi vrati bolnišnic.

Pri tem pa spretno zamolčijo ključno dejstvo: sami nimajo niti ene same konkretne rešitve, kako obstoječi sistem sploh obdržati pri življenju. Njihova edina strategija je »proti« – proti razbremenitvi dela, proti nagrajevanju znanja in proti kakršnikoli spremembi, ki bi zamajala njihovo udobno vlogo večnih varuhov pridobljenih pravic. Ko jih vprašamo, kako bodo v prihodnje napolnili blagajne, če bodo najbolj produktivni kadri in podjetja zaradi davčnega primeža pobegnili čez mejo, dobimo v odgovor le nove ideološke parole in zahteve po še višjih davkih. Prodajati strah pred spremembami, medtem ko ladja že pušča na vseh koncih, ni skrb za malega človeka, temveč čista neodgovornost.

Torej, če od politike ne bomo zahtevali ključnega strukturnega preskoka in preproste implementacije delujočih tujih sistemov, Slovenija nima prave osnove za razvoj. Brez tega reza bo trenutno stanje postalo zanesljiva podlaga za dokončen strukturni in kadrovski razkroj naše države.

Decembrski referendum je zato le ogledalo naše lastne izbire. Paziti moramo, da ne bomo več nasedali meglenemu političnemu teatru, temveč bomo končno zahtevali vodenje države na temeljih znanja nove generacije./Objavo pripravil: J. Temlin/Fotografija je le simbolilčna/

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.