Tako so pred devetimi leti, natančneje 4. novembra leta 2009, zapisali slovenski mediji: “Današnji dan ni zgodovinski le za Slovenijo, Hrvaško in Evropsko unijo, kolikor jo to zadeva v smislu širitve, temveč za celotno mednarodno skupnost. Danes se je zgodilo nekaj dobrega, kar probleme rešuje in jih ne dela. Nekaj, kar je navdih za prihodnost in ne skrb. Kakšen fantastičen dan!” Tako je 4. novembra 2009 v Stockholmu o svojem najpomembnejšem zunanjepolitičnem dosežku, podpisu arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško o rešitvi mejnega vprašanja, govoril takratni predsednik slovenske vlade, zdaj pa predsednik republike Borut Pahor. Velike besede so privrele na plano tudi iz ust takratne hrvaške premierke Jadranke Kosor: “Velik dan je za vse nas. To je dober sporazum za Slovenijo, Hrvaško in EU. Ne odpiramo novega poglavja, ampak novo knjigo odnosov.” Ker je bila EU botra dogovora dveh balkanskih držav, je pokroviteljstvo podpisa prevzel takratni švedski premier, predsedujoči svetu EU Fredrick Reinfeldt”.

In nato se je začela slovensko evropska farsa. In sicer farsa v kateri je sodelovala Slovenije in EU, ki sta s posebnim igrokazom v EU spustili balkansko nedosledno Hrvaško. Ta je, kot je v njeni balkanski navadi prvo (neštetokrat) izigrala Slovenijo in tudi EU. A sta, Slovenija pod pritiskom Nemčije in predsedujoča EU Švedska, takrat v interesu velikih članic Hrvaški omogočili vstop v EU, in sicer zato, ker so si velike članice zažele še nekaj tržišča. Hrvaška je dobila torej svoje za kar si je prizadevala, čeprav je to dejanje izpeljala s svojim znanim balkanskim pristopom.
Torej je podpis Kosarjeve bil 4. novembra leta 2009 verodostojen, čeprav je skupaj svojimi pokvarjenimi hrvaški politiki, tistimi, ki so od vsega začetka igrali svojo igro Kosorjevo pa pošiljali k prestrašenemu in samovšečnemu Pahorju, da mu je prodajala balkanske bučnice. A je ob tem Kosarjeva vsak trenutek vedela, da podpisuje nekaj, kar Hrvaška ne bo upoštevala, ker je bilo tako dogovorjeno za zaprtimi vrati v Zagrebu, kje pa je Kosarjeva imela funkcijo marionete.
Vidite, zato trdimo, da sta ta t.i. izdajalski podpis dala takratni predsednik slovenske vlade in nedosledni in milo rečeno pokvarjeni politični igralec, predsedujoči svetu EU Šved Fredrick Reinfeldt, ki je od vsega začetka vedel, da njegov podpis nima nikakršne pravne vrednosti, kaj šele obveze za EU.
In zdaj, po devetih letih, sedanji predsednik države Slovenije klobasa, da je bil podpis dober za Slovenijo. Čudno? Od kdaj so neki brez vredni podpisi dobri, če veš, da podpisuješ nekaj z nepomembno političarko, ki v normalnem sistemu še četrtne skupnosti v svoji državi ne bi smela voditi, da bi o čem sama lahko odločila pa je vedel vsak tepec, da ne! Razen naivnega Boruta Pahorja. Čeprav je bili kristalno jasno, da je Kosarjeva le lutka v rokah zakrknjencev vladajoče hrvaške balkansko prepojene politike, ki ji ne smeš verjeti tudi če kaj podiše.

A naš povprečnež jim je verjel, še huje pa je to, da je hlapčevsko pokleknil pred velikimi članicami EU, ki so mu tako naročile, da je v našo škodo podpisal nepomemben dokument. Še več! Pahor je celo prepričal ta hlapčevski slovenski narod, da je na referendumu leta 2010 potrdil, da je arbitraža dobra in, da naj Slovenija dovoli vstop Hrvaške v EU.
Seveda pa ob tem vsi poznamo tudi mnenje (diktat Sloveniji) ZDA, iz tistih časov, ki so odločno podpirale vstop Hrvaške v EU. Ob tem pa je namestnik takratne ameriške državne sekretarke Hillary Clinton celo prodajal ocene, da bo po slovenskem referendomu, da prepusti Hrvaško v EU, koristen tako za Slovenijo in Hrvaška kot celotno regijo. “Optimist sem in menim, da se moramo osredotočiti na pozitiven izid referenduma” je takrat odgovarjal na vprašanje James Steinberg o posledicah morebitne zavrnitve arbitražnega sporazuma.
In tako se je zgodilo? Kar vemo vsi, le sedanji predsednik države Pahor, ne, ki pa še vedno mečka in trdi, da je ravnal 4. novembra leta 2009 prav. A, ker je on, pač on, in slovenski državljani hlapci, zdaj Pahor pravi, da je SLOVENIJA ravnala prav. Ob tem pa pozabi reči, tako pravi on.
Pahor zdaj spet trdi, da bo arbitražna razsodba uveljavljena, čeprav EU pozablja, kaj je podpisal Reinfeldt 4. novembra leta 2009 (o mnenju, z išiasom obolelim Junckerjem pa je škoda besed), da ne govorimo o samopašnosti Hrvatov, ki harajo po našem morju in se obnašajo, kot Nemci leta 1941.
Naj zaključimo. Dejstvo je, da je Borut Pahor 4. novembra leta 2009 s t. i. »izdajalskim podpisom« omogočil Hrvaški vstop v EU. Ob tem, kar danes govoriči, a nam noče javno priznati, da nam je arbitraža več odnesla kot prinesla. Kdaj bo uveljavljena, pa sam Bog ve, in sicer tisti Bog, v katerega verjame najbolj goreč ateist.
Pa še to! K temu pogledu dodajamo javno objavljen zemljevid (nosi letnico 1913), ki smo ga te dni posneli na Dunaju, ki jasno dokazuje, da Istra nikoli ni bila Hrvaška.

ZGODOVINA REŠEVANJA MEJNEGA SPORA (Vir; Vlada R. Slovenije)
Reševanje mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško lahko razdelimo na pet obdobij:
1. obdobje 1992-2002, ki se je zaključilo s sporazumom Drnovšek – Račan,
2. obdobje 2002 – 2008, ko sta se vladi dogovarjali za reševanje spora s pomočjo tretje strani,
3. obdobje 2008-2009, ko je bil podpisan arbitražni sporazum,
4. obdobje 2010 – 2014, ko je arbitražni sporazum začel veljati in je potekala vsebinska faza arbitražnega postopka,
5. obdobje po juliju 2015, ko je Hrvaška po prisluškovalni aferi naznanila namero po enostranskem odstopu od arbitražnega sporazuma.

Od pogajanj in mediacije do sporazuma Drnovšek – Račan

Leta 1992 je bila ustanovljena Strokovna delovna skupina za vprašanje meje. Na kopnem je bilo med letoma 1993 in 1994 kot eno od izhodišč za nadaljnje delo identificiranih 53 katastrskih razhajanj, večjih od 50 metrov.

Med letoma 1993 in 1998 je delovala Mešana diplomatska komisija za ugotovitev in demarkacijo slovensko-hrvaške meje in končni sporazum o meji. Diplomatska komisija je v pogajanjih pripravila predlog rešitev za kopenski del razen štirih območij (Prekmurje, Sekuliči, Tomšičeva parcela – Snežnik in Dragonja) in razen morske meje.
Leta 1999 je posredoval nekdanji obrambni minister ZDA William Perry, vendar ta mediacija ni bila uspešna.
Leta 2001 so se zato nadaljevala dvostranska pogajanja na ravni Mešane diplomatske komisije in nato na ravni predsednikov vlad preko posebne pogajalske delegacije. Rezultat je bila 20. julija 2001 parafirana Pogodba o skupni državni meji (617 KB), (t. i. sporazum Drnovšek-Račan), ki sta jo dan prej potrdili obe vladi.
Vlada RS je pobudo za sklenitev sporazuma Drnovšek – Račan sprejela 19. julija 2001, še isti dan pa jo je potrdil tudi odbor DZ za zunanjo politiko. V pobudi je bilo predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku dano tudi pooblastilo za podpis sporazuma. Dvostranska pogajanja o meji so bila s tem končana. Septembra 2002 pa je Hrvaška Sloveniji poslala pismo, da ne more sprejeti parafirane pogodbe.
Ponovni poskusi reševanja mejnega vprašanja (obdobje 2002 – 2008)
Zaradi pogostih mejnih incidentov je bila na skupni seji slovenske in hrvaške vlade 10. junija 2005 na Brionih sprejeta Skupna izjava o izogibanju incidentom (73 KB), katere namen ni bil reševanje mejnega vprašanja med državama, temveč potrditi spoštovanje stanja na dan 25. junija 1991 z namenom izogibanja incidentom.
Julija 2007 je Slovenija hrvaški strani predlagala, naj državi mejni spor rešita preko spravnega postopka pred Sodiščem za spravo in arbitražo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Hrvaška je to možnost zavrnila.
V začetku avgusta 2007 je Hrvaška posredovala svoj predlog, po katerem naj bi za reševanje spora zaprosili Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo (ITLOS) v Hamburgu. Ta predlog za Slovenijo ni bil sprejemljiv, saj je Slovenija vztrajala, da se celovito reši tako meja na morju kot tudi na kopnem.
Na podlagi omenjene izmenjave stališč glede možnega posredovanja tretje strani sta 27. avgusta 2007 predsednika vlad obeh držav Janez Janša in Ivo Sanader dosegla načelno soglasje (t. i. Blejski dogovor (469 KB)), po katerem naj bi bil mejni spor rešen po sodni poti. Imenovana je bila Mešana slovensko-hrvaška skupina pravnih strokovnjakov, ki naj bi pripravila predlog takšnega posebnega sporazuma.
Aprila 2008 sta slovenska vlada in odbor DZ za zunanjo politiko sprejela izhodišča za pogajanja o Posebnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško o predložitvi mejnega spora Meddržavnemu sodišču v Haagu ali arbitraži. (370 KB) Septembra 2008 je svoj predlog Posebnega sporazuma (124 KB) posredovala tudi Hrvaška in predlagala nadaljevanje pogajanj. Mešana skupina pravnih strokovnjakov je zasedala štirikrat, zadnjič 28. januarja 2009. Ker dogovora ni bilo možno doseči, je slovenski del skupine prenehal delovati marca 2009.
Od Rehnovega procesa do sklenitve Arbitražnega sporazuma (2008-2009)

Jeseni 2008 je Vlada RS zaradi ugotovljenih hrvaških prejudicev meje v več pogajalskih poglavjih začasno zaustavila pogajanja Hrvaške z EU. Decembra 2008 je slovenska vlada poskušala doseči umik omenjenih prejudicev s pomočjo francoskega posredovanja, vendar zadostnih zagotovil za njihovo odpravo Slovenija ni dobila.
Januarja 2009 se je na pobudo takratnega komisarja za širitev EU Ollija Rehna začel tako imenovani Rehnov proces, ki se je končal 18. junija 2009, ko je Hrvaška v Bruslju izstopila iz procesa pogajanj.
Komisar za širitev EU Olli Rehn se je januarja 2009 zavzel za hkratno reševanje vprašanja meje med Slovenijo in Hrvaško ter vprašanja hrvaškega zastoja v pristopnih pogajanjih z EU. Najprej je predlagal mediacijo, ki jo je Hrvaška zavrnila.
Marca 2009 je komisar Rehn predlagal, naj se spor reši s pomočjo arbitraže, s čimer se je Slovenija načeloma strinjala, vendar pod naslednjimi pogoji: upoštevanje stanja na dan 25. junij 1991 in načela pravičnosti oz. upoštevanje vitalnih interesov in pomembnih okoliščin. Hrvaška je tudi ta predlog zavrnila in vztrajala na reševanju spora pred Meddržavnem sodiščem v Haagu.
22. aprila 2009 je bil predlagan osnutek Sporazuma o reševanju spora (t. i. prvi Rehnov predlog). Hrvaška je tokrat predlog sprejela, Slovenija pa je k predlaganemu osnutku dala amandmaje.
T. i. drugi Rehnov predlog je bil predstavljen 15. junija 2009. V besedilu so bili upoštevani slovenski amandmaji k prvemu Rehnovemu predlogu, s čimer se Hrvaška ni strinjala in 18. junija 2009 v Bruslju odstopila od nadaljnjih pogovorov.
31. julija 2009 sta se na gradu Trakošćan srečala takratna predsednika vlad Borut Pahor in Jadranka Kosor in se dogovorila glede nadaljevanja pogovorov na podlagi treh načel (t. i. dogovor Pahor-Kosor na Trakošćanih):
• ustrezne odprave hrvaških prejudicev,
• slovenskega soglasja k nadaljevanju hrvaških pogajanj z EU, kjer so razlog za pridržke hrvaški prejudici, in
• dogovora glede rešitve mejnega vprašanja.
Po srečanju Pahor-Kosor 11. septembra 2009 v Ljubljani je hrvaška predsednica vlade Kosor dala pisno izjavo švedskemu predsedstvu Sveta EU, da noben dokument, stališče, zakon, zemljevid ali katerikoli drug enostranski akt ali dejanje po 25. juniju 1991 ne bo prejudiciral končne rešitve mejnega spora. Zato je Slovenija na naslednji medvladni pristopni konferenci Hrvaške z EU oktobra 2009 umaknila svoje zadržke do tistih pogajalskih poglavjih, pri katerih so bili razlog zanje izključno hrvaški prejudici meje. Dosežen je bil tudi dogovor, da se bodo pogajanja o reševanju mejnega spora nadaljevala na podlagi drugega Rehnovega predloga.
Sklenitev Arbitražnega sporazuma
Arbitražni sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (1.7 MB) je bil podpisan v Stockholmu 4. novembra 2009. Podpisala sta ga predsednika vlad obeh držav Borut Pahor in Jadranka Kosor ter švedski predsednik vlade kot priča v imenu Predsedstva Sveta EU.
Postopek pred arbitražnim sodiščem (obdobje 2010 – 2014)
Arbitražni sporazum je začel veljati 29. novembra 2010. 25. 5. 2011 sta ga obe državi skupaj registrirali pri Sekretariatu OZN (v skladu s členom 102 Ustanovne listine OZN).
Slovenija in Hrvaška sta se s sporazumom dogovorili, da odprto mejno vprašanje preneseta pred arbitražno sodišče. Po sporazumu se v primeru, da sporazum ne določa drugače, uporabljajo Izbirna pravila Stalnega arbitražnega sodišča za razsojanje v sporih med dvema državama (148 KB). Državi sta se tudi dogovorili, da bo tajništvo arbitražnega sodišča opravljalo Stalno arbitražno sodišče (SAS) v Haagu.
11. februarja 2013 se je začel pisni del postopka s predajo memorandumov arbitražnemu sodišču, v katerem sta državi predstavili svoja stališča glede poteka meje. Vsebina dokumentov sicer ni javna (ker je arbitražni postopek v skladu s členom 6/5 arbitražnega sporazuma zaupne narave). Slovenski memorandum obsega preko 650 strani, okoli 5200 strani prilog in 250 strani zemljevidov, hrvaški memorandum pa obsega skupaj nekaj več kot 3600 strani.
Z izmenjavo memorandumov se je začel nov krog postopka – priprava protimemorandumov, tj. odgovorov na dejanska in pravna stališča druge strani.
11. novembra 2013 so bili predani protimemorandumi.
Pravila SAS omogočajo arbitrom, da dopustijo še tretji krog pisnega postopka, tj. odgovor na protimemorandum. Na predlog Slovenije je arbitražno sodišče odobrilo pripravo odgovora, ki je bil namenjen dodatni razjasnitvi dejstev in na novo predloženih dokumentov. Tako sta Slovenija in Hrvaška 26. marca 2014 izmenjali še odgovora na protimemoranduma.
Ustna obravnava pred arbitražnim sodiščem je potekala v Haagu v Palači miru na sedežu Stalnega arbitražnega sodišča (SAS) med 2. in 13. junijem 2014.
Povzetek stališč obeh strani je razviden iz sporočila za javnost SAS z dne 17.6.2014 .
Obdobje po 22. juliju 2015
22. julija 2015 srbski časnik Kurir in hrvaški časnik Večernji list objavita novico in kasneje tudi zvočne posnetke domnevnih telefonskih pogovorov med slovensko agentko Simono Drenik in arbitrom Jernejem Sekolcem.

23. julija je Stalno arbitražno sodišče sporočilo, da je dr. Jernej Sekolec odstopil z mesta člana arbitražnega sodišča in Slovenijo pozvalo, da v skladu z določbami arbitražnega sporazuma imenuje novega člana sodišča.

24. julija Hrvaška piše Arbitražnemu sodišču in na podlagi prisluhov zahteva najprej suspenz procesa.

26. julija Slovenija odgovori arbitražnemu sodišču in sporoči, da bo novega arbitra imenovala v 15 dneh. Hkrati izrazi obžalovanje za dogodke, o katerih poročajo hrvaški mediji.

27. julija predsednik Vlade RS dr. Miro Cerar v pismu hrvaškemu kolegu Milanoviću opozori, da je izvedba arbitražnega postopka edina pot za pravično rešitev vprašanja o meji in temelj nadaljnjih dobrih sosedskih odnosov. Istega dne Slovenija arbitražnemu sodišču sporoči, da se ne strinja s suspenzom arbitražnega postopka.

28. julija Slovenska vlada za novega člana arbitražnega sodišča imenuje francoskega pravnika, predsednika Meddržavnega sodišča, Ronnyja Abrahama. Arbitražno sodišče sporoči, da bo odločilo o hrvaški zahtevi z dne 24. julija ter da bo glede tega organiziralo ustno obravnavo .

29. julija Evropska komisija izrazi popolno podporo arbitražnemu postopku ter sporoči, da se postopek nadaljuje, tudi če Hrvaška enostransko odstopi od sporazuma. Hkrati poziva Hrvaško, da naj postopek nadaljuje.

30. julija MZZ Hrvaške v Ljubljano pošlje noto, s katero sporoča, da so izpolnjeni pogoji za prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma. Istega dne Budislav Vukas odstopi kot hrvaški član arbitražnega sodišča.

31. julija Hrvaška pisno obvesti sodišče, da želi odstopiti od arbitražnega sporazuma.
Hrvaški premier Milanović o odstopu od Arbitražnega obvesti tudi slovenskega premierja dr. Cerarja.
Slovenski premier dr. Cerar isti dan odgovori , da je arbitražni sporazum edina veljavna pravna podlaga za reševanje vprašanja meje med državama in izrazi pričakovanje, da bo arbitražno sodišče kmalu odločalo o nadaljnjem poteku arbitražnega postopka.

5. avgusta MZZ RS z diplomatsko noto zavrne hrvaško notifikacijo odstopa od Arbitražnega sporazuma.
Arbitražno sodišče sporoči, da je sodnik Abraham odstopil kot arbiter.

13. avgusta Slovenija zaprosi predsednika arbitražnega sodišča, da imenuje člana sodišča, ki bo zamenjal sodnika Ronnyja Abrahama.

V ločenem pismu arbitražnemu sodišču Slovenija tudi odgovori na pismo Hrvaške in zavrne hrvaško namero po enostranski odpovedi arbitražnega sporazuma. Po mnenju Slovenije ima sodišče pooblastila in dolžnost arbitražni postopek nadaljevati. Slovenija je tudi poudarila, da je Hrvaška dosegla izpolnitev svojega vitalnega interesa in se je pridružila EU v skladu s členom 9 arbitražnega sporazuma, od katerega pa sedaj želi odstopiti. Po mnenju Slovenije lahko vsako sodišče samo odloči o svoji pristojnosti; to je splošno načelo mednarodnega prava glede arbitražnih postopkov.

14. avgusta Evropska komisija po odločitvi Slovenije, da naj predsednik arbitražnega sodišča imenuje arbitra, ki bo zamenjal Ronnyja Abrahama, ponovno izrazi popolno podporo arbitražnemu postopku.

19. avgusta Stalno arbitražno sodišče sporoči, da bo arbitražno sodišče, potem ko bo vnovič sestavljeno, skrbno preučilo stališča obeh strani , tudi upoštevaje učinek hrvaške namere, da odstopi od arbitražnega sporazuma, in morebitne posledice, ki bi jih na trenutne postopke lahko imeli dogodki, ki naj bi botrovali hrvaški odločitvi.

25. septembra predsednik arbitražnega sodišča imenuje dva nova arbitra , veleposlanika Rolfa Fifeja (Norveška) in profesorja Nicolasa Michela (Švica).

30. septembra predsednik Evropske komisije Juncker in prvi podpredsednik Timmermans v skupnem pismu premierjema dr. Cerarju in Milanoviću pozdravita ponovno vzpostavitev arbitražnega sodišča ter državi pozoveta k spoštovanju odločitev sodišča. V pismu še poudarita, da je treba odprte spore glede meje med članicami rešiti hitro, saj lahko vplivajo na uporabo zakonodaje EU.

9. oktobra predsednik Vlade RS dr. Cerar odgovori na pismo predsednika in prvega podpredsednika Evropske komisije. Poudari, da arbitraža temelji na arbitražnem sporazumu, pri sklenitvi katerega je Evropska komisija odigrala aktivno vlogo. Sporazum je bil podpisan v prisotnosti predsedstva EU in bil pogoj za to, da je Slovenija lahko umaknila svoje zadržke glede hrvaškega pristopa k EU.

2. decembra arbitražno sodišče sporoči, da bo odločilo o vprašanjih, ki izhajajo iz pisem Hrvaške in Slovenije iz julija in avgusta 2015, ter določi roke za nadaljevanje postopka, in sicer 15.januar 2016 za pisno vlogo Hrvaške in 26. februar za pisno vlogo Slovenije.Ustno predstavitev stališč držav napove za marec 2016.

14. januarja 2016 Hrvaška preko medijev sporoči, da ne bo odgovorila arbitražnemu sodišču.

26. februarja 2016 Slovenija pošlje svoj odgovor. Vsebina pisma je v skladu s 6.(5). členom arbitražnega sporazuma zaupna.

3. marca 2016 Vlada Republike Slovenije na pobudo slovenske agentke Mirjam Škrk in slovenskega zunanjega ministrstva imenuje Natašo Šebenik za soagentko v arbitražnem postopku.

17. marca 2016 Na arbitražnem sodišču poteka ustna obravnava, na kateri Slovenija predstavi svoja stališča. Povzetki stališč obeh držav.

30. junija 2016 arbitražno sodišče sporoči, da se arbitraža med Hrvaško in Slovenijo nadaljuje . Delna razsodba je v celoti dostopna na spletni strani Arbitražnega sodišča.

19. junija 2017 arbitražno sodišče sporoči, da bo sodbo o meji med Slovenijo in Hrvaško javno objavilo 29. junija 2017 .

29. junija 2017 Arbitražno sodišče v Haagu razglasi končno razsodbo v arbitraži med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško glede določitve morske in kopenske meje med državama. Republika Hrvaška se je na to odzvala, da arbitražna razsodba zanjo ne obstaja.

Arbitražna razsodba je nastala na podlagi arbitražnega sporazuma, ki je mednarodnopravno veljavna in zavezujoča pogodba. Z nepriznavanjem razsodbe je Hrvaška arbitražni sporazum dodala na seznam številnih dvostranskih dogovorov s Slovenijo, ki jih je Hrvaška podpisala, vendar pa jih kasneje ni spoštovala in izvajala oz. jih upoštevala le deloma, kolikor je to bilo v njenem interesu:
– dogovor o skupni obrambi v primeru agresije JLA (1991)
– parafiran mejni sporazum Drnovšek – Račan (2002)
– sporazum o jedrski elektrarni Krško (2003)
– memorandum o deviznih varčevalcih (Mokrice, 2014).

4. julija 2017 je podpredsednik EK Frans Timmermans v imenu Evropske komisije izrazil pričakovanje, da bosta Slovenija in Hrvaška izvršili arbitražno razsodbo.

12. julija 2017 sta se v Ljubljani na pobudo Slovenije srečala premier RS Cerar in premier RH Plenković.

4. septembra 2017 se je predsednik vlade Cerar ob robu bjelskega strateškega foruma sešel s prvim podpredsednikom Evropske komisije Timmermansom o evropskih temah in arbitraži s Hrvaško

19. decembra 2017 sta se na pobudo Hrvaške premiera obeh držav srečala v Zagrebu . Do zbližanja stališč ni prišlo, saj Hrvaška še naprej ne priznava arbitražne razsodbe.

29. december 2017 – iztek šestmesečnega instrukcijskega roka za pripravo implementacije arbitražne razsodbe.
In po tem? Nič………………..!