Glas in poziv mladih zdravnikov Slovenije, ki ga velja slišati

Ljubljana, 23. februarja 2022 – Mladi zdravniki ne popuščajo! Poslali so nam svoje zgodbe, zgodbe mladih zdravnic in zdravnikov iz vse Slovenije, ki dokazujejo, da moramo misliti in razmisliti, kako jih z ustreznim nagrajevanjem vključevati in ne izriniti iz našega zdravstvenega sistema. Ne nazadnje so prav oni prihodnost našega, ne prav odlično organiziranega, zdravstvenega sistema.

Velja jih podpreti tudi zaradi tega, ker so prav ono potencial uporabe najnaprednejših tehnoloških procesov, ki so danes na voljo za pravočasno odkrivanje bolezenskih stanj ljudi, ki s pa pravočasnim odkrivanjem različnih bolezenskih stanj nato zagotavlja učinkovitejše zdravljenje, kar pa nas kot državo nato stane bistveno manj.

To pa je zelo pomembno družbo kot celoto in pomembno, da izdatke za zdravstvo zmanjšamo in ne povečujemo. Torej, velja podpreti potenciale razvoja našega zdravstvenega sistema. Kot zapišejo, je več kot 3700, kar predstavlja več kot polovica delovno aktivnih zdravnikov v Sloveniji. Sem sodijo pripravniki, specializanti in specialisti do pet let po specialističnem izpitu.

In zdaj njihov pogled, predvsem pa poziv, da se vsi, predvsem pa odgovorni in zato plačani morajo dokončno zbuditi in dojeti potencial mladih zdravnikov, ki morajo imeti za STROKOVNO opravljeno delo tudi ustrezno plačilo.

Specialistka urgentne medicine pravi: “Ne bom sklonila glave!” – »Neizkoriščenega imam 22 dni lanskega dopusta. Rada hodim v službo in rada imam svoje delo. Pa vseeno ne toliko, da bi z veseljem delala toliko, da mi v enem letu ostane skoraj ves dopust. Ne, ne delam nadur zaradi denarja. Nadure delam, ker bo sicer služba ostala nepokrita. Ker bo sicer jutri tisti, ki bo prišel na naša vrata ali poklical na 112, ostal brez zdravniške pomoči. Za koliko delam(o)? Ravnokar sem številko na računu za januar (z vsemi dodatki) delila s številom opravljenih ur. 14,28 €/uro Ponavljam – z vsemi dodatki za prevoz, malico, delovno dobo, izmensko in nočno delo. Brez tega sem ovrednotena na cca 10 €/uro. Ta mesec nisem imela ne dopusta ne bolniške odsotnosti.

Sem specialistka urgentne medicine. Delam 12-urne izmene in vsak mesec sem soočena z nešteto stresnimi situacijami. Marsikatera od njih pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Marsikatero nesem s seboj domov in marsikatera bo ostala z mano za vedno. Nekatere v dobrem smislu, ker smo uspeli rešiti življenje, marsikatera pa žal zaradi tragičnosti situacije zareže drugače. In globoko.

Pozivam vse, ki tole berete, da storite enako. Delite izplačilo na svojem računu s številom ur, opravljenih v prejšnjem mesecu. Kakšno številko dobite? Potem si pa zamislite, koliko svojega dela opravite ponoči, čez vikende in praznike. Kolikokrat ste zaradi obsega in narave dela med popoldnevi, vikendi in prazniki odsotni od svojih bližnjih? Kolikokrat morate v nekaj sekundah sprejeti odločitev, ki pomeni razliko med življenjem in smrtjo? In posledice te odločitve nositi s seboj? Za koliko bi ovrednotili uro dela, med katero se pozimi, sredi noči pripeljete na prometno nesrečo, kjer je nekdo vkleščen v razbitem avtu, kriči od bolečin in močno krvavi? Tisto, kjer vam pacient z delirijem za las zamahne mimo glave? Ali tisto, kjer je mlad očka padel s strehe, se udaril v glavo in sedaj samo še hrope in se bo zadušil, če mu takoj ne pomagate? Tisto, ko nekdo kljub vsemu, kar naredite, umre pod vašimi rokami? In ko morate to nato še povedati svojcem? In potem pomislite še, koliko bi tako delo cenili, če bi ga opravljali vi.

Ne, ni vse v denarju. Če bi bilo, že danes ne bi opravljala te službe. Ta služba (ki ni toliko služba kot je poslanstvo in način življenja) mi da (in včasih vzame) več, kot je lahko v neki številki ovrednoteno konec meseca. Vseeno pa je to način, kako nekomu pokazati, koliko cenimo njegovo delo. Na javno mnenje se raje ne bom ozirala – če bi se, bi si mislila, da me skoraj vsi ljudje prezirajo, me imajo za zaslužkarja, lenuha in nesposobneža. Pa vseeno tega javnega mnenja, ki vre iz komentarjev po internetu, ob svojem vsakdanjem delu ne občutim. Tam občutim predvsem nasmeške hvaležnosti, olajšanja in kakšen opogumljajoč stisk roke.

Ne bom pa sklonila glave, ko mi nekdo reče, da sem za znanje in sposobnosti, ki sem jih pridobila z dolgimi leti šolanja in usposabljanja, za delo ponoči, čez vikende in praznike plačana dovolj. Ali celo preveč?«

To je le eno pismo s katerim mladi zdravniki izražajo javno to, kar jih moti. In prav je, da se sliši njihov glas. Še več! Prav je, da se njihove zahteve proučijo in TAKOJ začne urejati njihovo stanje, to dodajamo mi. /Objavo pripravil: Janez Temlin/Logo poziva MZ/Fotografija: arhiv LN

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s