Morda niste vedeli – Kako je Hruščov skušal vsaki sovjetski družini zagotoviti stanovanje

Rusija, 8. avgust 2022 – Na potovanju po Rusiji in ob obisku različnih mest, ki so med seboj oddaljena na tisoče kilometrov, bo tudi nepozoren turist v vsakem od njih opazil enake petnadstropne bloke neizrazite arhitekture. Vsi so bili zgrajeni v času oblasti sovjetskega voditelja Nikite Hruščova (1953-1964), po katerem se imenujejo хрущёвки “hruščovki”.

Nekateri v Rusiji danes o njih govorijo s prezirom: stanovanja v teh stavbah so menda majhna, stropi nizki, nimajo dvigal ter so moralno in fizično zastareli. Vendar so prav ti skromni stanovanjski bloki povzročili dobesedno preobrat v zavesti sovjetskega človeka. V hruščevki je vsak dobil pravico do zasebnega prostora in kanček svobode.

Stalin in komunalna stanovanja

Že pred začetkom obsežne gradnje hruščovk je bil stanovanjski problem v Sovjetski zvezi eden izmed najbolj resnih: industrializacija je povzročila vedno večji pritok delavcev s podeželja v mesta. Nalogo urejanja začasnih spalnic – barak brez udobja – so razmeroma uspešno rešili že v času Josifa Stalina. Čeprav je bilo mogoče posamezne barake najti tudi v prestolnici, v tem času niso bile več množičen pojav. Večina prebivalstva se je preselila v сталинки “stalinke”, stanovalske bloke, zgrajene med letoma 1933 in 1961.

Stalinski bloki niso bili namenjeni le nomenklaturi in inteligenci (eliti sovjetske družbe), ampak tudi navadnim državljanom. Vendar se je izkazalo, da je bilo za povprečnega človeka skoraj nemogoče dobiti posamezno stanovanje v teh blokih. Stalinke (od 5 do 11 nadstropij) so bile običajno naseljene kot комуналки “komunalke” (komunalna, skupna stanovanja): v enem stanovanju je živelo več družin, vsaka je zasedala eno ali več sob.

Kuhinja, stranišče in hodniki so bili skupni, kar je stanovalcem povzročalo težave: nekdanji prebivalci komunalk se spominjajo čakalnih vrst pred stranišči, strogo omejenega časa za prhanje, večno glasnih ali preveč strogih sosedov, kuhinjskih vonjav in pomanjkanja zasebnega prostora.

Včasih so konflikti vodili do fizičnega nasilja ali poskusov prikritega izseljevanja sosedov, z ovadbami, pritožbami in spletkami. Vse to je lahko pripeljalo do aretacije osebe, katere soba je bila nato dodeljena sosedu.

Po Stalinovi smrti leta – hruščovke

Že po Stalinovi smrti leta 1953 so se oblasti odločile, da bodo pomanjkanje stanovanj odpravile v 20 letih. Za uresničitev tega ambicioznega načrta so bili razviti projekti za nizkocenovne stanovalske bloke – hruščovke.

Prva prednostna naloga je bila ergonomija. Petmetrsko kuhinjo so zasnovali na podlagi analize gibanja gospodinje med pripravo osnovnega nabora jedi. Bivalni prostor za posameznika je po normi sestavljal 12 kvadratnih metrov, kopalnica pa je bila običajno združena s straniščem – nobenih pretiravanj. Glede na število družinskih članov so bila na voljo eno-, dvo- in trisobna stanovanja s površino do 58 kvadratnih metrov. V primerjavi s stalinskimi stanovanji se takšno stanovane morda ni zdelo veliko, vendar je bil to svoj zasebni prostor.

“Najprej sem pomislila: koliko prostora! Dve veliki sobi, lastna kuhinja! Zdaj je razumljivo, da je majhna, ampak takrat smo mislili, da je to dvorec! Vedno je na voljo topla voda,” – se spominja Marina Cigankova, ki se je nekoč z družino preselila v hruščovko.

Hruščovke so pomenile velik napredek pri povečanju števila stanovanj v državi – povprečna gradnja hiše je trajala 12 dni, kar je milijonom ljudi omogočilo, da so se v kratkem času preselili v individualna stanovanja. Hitrost gradnje ni vedno pomenila slabe kakovosti. Opečne in betonske hruščovke so še vedno primerne za bivanje in se po trajnosti lahko celo tekmujejo z nekaterimi novogradnjami. Panelne hruščovke pa so po 30 letih uporabe začele razpadati.

Sama stanovanja, če jih pogledamo z očmi človeka iz šestdesetih let, so bila precej udobna: vse je svoje, imajo shrambo, v bloku je le pet nadstropij. Treba je omeniti, da so bila stanovanja v ZSSR povsem brezplačna (niso pa bila v zasebni lasti državljanov – [op. prev.]). Njihova velikost in količina sob sta se izračunavala glede na število oseb v družini. Samo počakati je bilo treba, da prideš na vrsto.

“S starši smo živeli v komunalki namenjeni trem družinam. In ko je nam očetova tovarna dodelila dvosobno stanovanje v opečni hruščovki, smo bili neverjetno srečni. Dobil sem lastno sobo, čeprav majhno. Mama se je veselila zasebne kopalnice in kuhinje (ki sta bili v komunalkah za skupno uporabo vseh stanovalcev). Življenje je začelo izgledati drugače,” – pravi Vladimir Orlov.

Usmerjanje k osebnosti in individualizmu

Oblikovanje, ki se je rodilo v času hruščovk, še danes navdihuje blagovne znamke pohištva – majhnost stanovanj je sovjetske oblikovalce prisilila, da so se usmerili v minimalizem. Tako se so rodili multifunkcionalni kosi pohištva: naslanjač-postelja, miza-nočna omarica in omara Helga, ki je postala eden od simbolov tega obdobja. To, kar je nekoč veljalo za zastarelo in “babičino pohištvo”, zdaj aktivno iščejo na bolšjih trgih in ga restavrirajo, da bi ponovili estetiko šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Nekoč je bila selitev v hruščovke mišljena kot preprosto izboljšanje kakovosti življenja, kot priložnost, da se pobegne iz nelagodja skupnega življenja v komunalkah. Ampak če se ozremo nazaj, je jasno, da so se srečni stanovalci hruščovk s selitvijo izognili tudi nelagodju skupnostne zavesti.

Nekdanji način življenja je onemogočal zasebnost, Hruščovu pa je to uspelo spremeniti: nova udobna stanovanja so v sovjetskem človeku prebudila individualista – vse si lahko opremiš, kot hočeš, počneš, kar hočeš, ne da bi koga prosil za dovoljenje.

Skupaj z individualnimi bivališči se je pojavil fenomen квартирник “kvartirnik” – tajni komorni koncert, ki so ga zaradi prepovedi javnih nastopov za mnoge skupine in izvajalce prirejali doma, za “svoje”. Takšnih domačih koncertov v 60. letih so se pogosto udeleževali glasbeniki, ki so pozneje postali zvezde (na primer Vladimir Visockij). Tako so individualna stanovanja, ki jih je država podarila državljanom, omogočila prostor za razvoj kontrakulture. Zanimivo je, da je čas gradnje hruščovk delno sovpadal z obdobjem, ki je postalo znano kot “otoplitev”. Cenzura se je sprostila, GULAG je bil odpravljen, Sovjetska zveza pa je malo dvignila železno zaveso. Dežela je doživljala velik preobrat, s tem pa se je spreminjala tudi zavest njenih prebivalcev.

In danes?

Hruščovke še danes lahko vidite v vseh državah t.i. post-sovjetskega prostora (ozemlja, na katerem je bila nekdanja ZSSR. Nekatere bloke je treba porušiti, vendar jih imajo prebivalci radi in se kljub predlogom oblasti ne želijo preseliti v nova stanovanja.

Da ne bo pomote! Tega ruskega socialističnega pristopa ne povezujte z današnjim stanjem v Rusiji, a tudi ne v povezavi s stanjem v tej ne prav urejeni državi. Nič pa ta povzeta objava nima skupnega z vojno Rusija – Ukrajina!

Seveda pa tudi ne z željo naših novodobnih politikov kako bi hoteli na hitro zgradili veliko socialnih stanovanj, a brez strateško in dolgoročno domišljenim pristopom. /Povzeto po spletnem portalu Russia Beyond/tudi fotografije/LN/

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s