Morda niste vedeli? – 5 dejstev o ločitvi med pravoslavno in katoliško cerkvijo

Svet, 14. december 2022 – Od razkola med zahodnim in vzhodnim krščanstvom je minilo skoraj tisoč let. Ali ste kad pomislili, kaj je bil razlog za to razdvojenost? Ne! Tako je bilo!

Za uradni datum “velike shizme” se šteje leto 1054. Toda nesoglasja med zahodnim krščanstvom pod vodstvom papeža in vzhodnim krščanstvom pod vodstvom konstantinopelskega patriarha so se začela že prej. V tistem času krščanske cerkve niso bile le v Palestini, Rimu (in skoraj vsej Evropi), Grčiji in Bizancu, ampak tudi v Armeniji, Gruziji, Egiptu, Siriji – in celo v starodavni Rusiji. Lahko sklepamo, kako različne so bile. Vzhod in Zahod sta se že zelo oddaljila glede kultur, tradicij (in celo podnebja), imela sta zelo različno dojemanje sveta in načinov življenja ter se nista razumela. To je preraslo v tako ostro spopadanje, da sta cerkvi uvedli medsebojne anateme, ki so bile odpravljene šele leta 1965. Jasno je, da je imelo razhajanje med obema cerkvama globoke duhovne in ideološke temelje, s čimer se še vedno ukvarjajo teologi in bogoslovci. V tem prispevku bomo razpravljali o formalnih protislovjih, ki se nahajajo na površju.

1. Eden od razlogov je bila razdelitev Rimskega imperija

Kako je bilo sploh mogoče, da se je krščanska Cerkev razdelila na zahodno in vzhodno? K temu je prispevala tudi sama razdelitev Rimskega imperija. V začetku četrtega stoletja je cesar Konstantin I. končal preganjanje kristjanov in jim dovolil, da uradno prakticirajo svojo vero. Sklical je tudi prvi ekumenski koncil, ki je sprejel krščansko veroizpoved, po kateri je Bog Sin eno z Bogom Očetom, in osnovne krščanske kanone.

Med begom pred barbari, ki so napadali Rim, je Konstantin preselil v Konstantinopel tudi glavno mesto Rimskega imperija. Med bojem za oblast so Konstantinovi potomci združeno cesarstvo učinkovito razdelili na zahodno cesarstvo s središčem v Rimu in vzhodno cesarstvo s središčem v Konstantinoplu. Bizanc je takrat imel svojega škofa, čeprav je bil še vedno podrejen papežu. V 5. stoletju pa je bizantinski škof prevzel naziv ekumenskega patriarha. Še vedno je priznaval papeževo nadvlado, vendar se je že smatral za neodvisnega.

2. Papeževa trditev o prevladi v Cerkvi

Papež se je imel za najvišjega hierarha celotne krščanske Cerkve, prvič zaradi prvenstva Rima, nekdanje prestolnice cesarstva, in drugič kot neposredni dedič prvega papeža, apostola Petra. Vendar pa Rim ni dojemal svojega primata kot patriarh “prvi med enakimi”, ampak je želel biti edini osrednji organ upravljanja. Ne le Bizanc, tudi druge vzhodne cerkve – Antiohija, Jeruzalem in Aleksandrija – se s tem načeloma niso strinjale. Priznali so bizantinskega ekumenskega patriarha, niso pa želeli priznati papeža kot edinega poglavarja celotne Cerkve. Po izročilu je na primer aleksandrijsko cerkev ustanovil apostol Marko, njen vpliv pa se je razširil po vsem Egiptu. Poglavar Cerkve je imel hkrati naziv papeža in patriarha (in je bil pogosto posrednik v sporih med Rimom in Konstantinoplom).

3. Polemika o Svetem Duhu in obrednem kruhu

Ena prvih in glavnih teoloških polemik je bila o Sveti Trojici. Blaženi Avguštin je kot teolog in škof v severni Afriki razvil nauk, imenovan “filioque”, da Sveti Duh izhaja iz Boga Očeta in Boga Sina. Ta nauk je sprejela latinska zahodna Cerkev, vzhodna pa ga je zavrnila. Konec koncev po starejšem izročilu, zapisanem v Svetem pismu, Sveti Duh izvira samo od Očeta (tako kot Sin). Vzhodni hierarhi so videli izkrivljanje Nove zaveze in podcenjevanje vloge Svetega Duha. Zato je pravoslavje veljalo za pravilnejši nauk (“ortodoksija” in se prevaja kot “pravilen nauk”).

Sprejetje “filioque” v uradni veroizpovedi v začetku 11. stoletja v Rimu velja za enega najpomembnejših vzrokov za razkol.

Poleg tega so se med Vzhodom in Zahodom pojavili različni liturgični spori, na primer o tem, kateri kruh naj se uporablja za najpomembnejše bogoslužje, evharistijo. Vzhodna Cerkev je imela raje kvašen kruh, zahodna pa nekvašen. Vzhodni kristjani so obsojali uporabo nekvašenega kruha – kot vrnitev k judovstvu. Takšen “mrtvi” kruh je pomenil le Kristusovo telo, ne pa tudi njegovega duha.

4. Boj za ozemlje in “velika shizma”

Dejansko krščanska Cerkev nikoli ni bila popolnoma enotna (ali natančneje, le na samem začetku). Nesoglasja in spopadi med rimskimi in bizantinskimi škofi se kljub ekumenskim koncilom in poskusom poenotenja Cerkve niso pomirili. Medtem ko so na Vzhodu izpovedovali dogme ekumenskega koncila, je bil Rim podvržen različnim novim vplivom – Nemcem, Frankom itd. Tako so Normani osvojili dele južne Italije, ki so bili prej pod vplivom Konstantinopla. Grške cerkvene obrede so nadomestili z latinskimi.

V odgovor na to je bizantinski patriarh Mihael Kerularius v Konstantinoplu zaprl “latinske” templje, poleg tega pa so izvajalci patriarhove volje začeli uničevati latinski nekvašen kruh za bogoslužje. Kerularius je tudi želel, da bi papež priznal patriarha kot sebi enakega. Leta 1054 je papež Leon IX. zavrnil to idejo in poslal svoje odposlance v Konstantinopel, da bi rešili zadevo. Izročil je celo ponarejen dokument, v katerem je pisalo, da naj bi sam cesar Konstantin dal papežu nedeljeno oblast nad celotno krščansko Cerkvijo. (Papež je računal tudi na bizantinsko vojaško pomoč v boju proti Normanom).

Patriarh je ugotovil prevaro in zavrnil papeža, nakar so papeževi odposlanci patriarha izobčili iz Cerkve, patriarh pa je v zameno izobčil iz Cerkve njih in še papeža…

5. Stara Rusija je izbrala vzhodno krščanstvo

Kneginja Olga velja za prvo vladarico v Rusiji, ki je sprejela krščanstvo. Njen vnuk knez Vladimir pa je leta 988 spreobrnil v krščanstvo vso Rusijo. Kronike podrobno opisujejo, kako je izbral svojo vero in kako so k njemu prihajali odposlanci različnih religij ter ga prepričevali, naj izbere njihovega Boga. Prišli so papeževi odposlanci in “grški filozofi” iz Konstantinopla. In kot pravijo zapisi, so bila Vladimirju najbolj všeč pobožna pravila vzhodne krščanske Cerkve.

Najverjetneje se Vladimir ni želel podrediti vplivu enega samega papeža. Poleg tega je imela Rusija z Bizancem že pred časom različne trgovske in politične stike. Bizantinsko krščanstvo je bilo tudi bolj priročno. Leta 988 je Vladimir zavzel bizantinski Korzun (danes Krimski Herson) in v zameno za mir zahteval poroko s cesarjevo sestro, carično Ano. Cesar je pod grožnjo Vladimirjevega vdora v Konstantinopel privolil, vendar je postavil pogoj – da Vladimir postane kristjan. Verjetno je cesar vedel, da je le tako mogoče “ukrotiti” soseda, ki je že večkrat napadel Bizanc. Skupaj s carično Ano so v Rusijo prispeli bizantinski duhovniki in cerkveni spremljevalci, in začeli spreobračati rusko ljudstvo v krščanstvo, pa tudi razširjevati pismenost in širiti božje besede.

Do leta 1054 ločitve dveh cerkva v Rusiji še ni bilo avtokefalije in celo lastnih slovanskih škofov, vsi so bili Grki, ki jih je poslal Bizanc. Zato je bila mlada ruska Cerkev še vedno zelo odvisna od vzhodnega Rima – in po tej poti “pravoslavja” je tudi nadaljevala./Vir: Russia Beyond

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s