Ljubljana, 1. avgust. 2023  – Tako o predlogo zakona o prostovoljnem končanju življenja razmišlja dekan Medicinske fakultete prof. dr. Igor Švab. 

»Zdravniki in medicina nismo nikoli nasprotovali temu, da se ljudem prihrani trpljenje ob koncu življenja. Vedno smo se trudili, da je tega trpljenja vse manj, in se bomo za to trudili tudi v prihodnje,« pravi član Zdravniške zbornice in dekan Medicinske fakultete v Ljubljani prof. dr. Igor Švab, mednarodno ugledni in izjemno cenjeni družinski zdravnik, ki je za svoje delo prejel tudi najvišje – Hipokratovo priznanje zbornice.   

Poudarja: »Pacient ima pravico izbirati način zdravljenja, je pa res, da prostovoljno končanje življenja na način, ki ga predlaga ta zakon, ne sodi v področje medicine.«

Pojasnjuje, da predlogu zakona o prostovoljnem končanju življenja nasprotuje tudi Senat Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je tako stališče sprejel soglasno, z vsemi 80 glasovi zdravnikov in zdravnic, članov senata.

V stališču, ki ga je pripravila Katedra za medicinsko etiko, med drugim piše: »Vse zdravniške organizacije v RS in tudi Komisija za medicinsko etiko RS nasprotujejo temu predlogu ZPPK in temu nasprotovanju se pridružujeta tudi Katedra za medicinsko etiko MF UL in Senat MF UL. Slednja ima kot učiteljica mladih študentov medicincev, bodočih zdravnikov, zelo odgovorno nalogo, da tudi zanje ohrani tradicijo ohranjanja in ne uničevanja človeškega življenja, brez katere si ni mogoče zamišljate stare in sodobne medicine, ter ostro zavrača misel, da bi okužili s tako miselnostjo študente in študentke medicine ter zdravnice in zdravnike. Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani jih mora vzgajati s humanističnimi načeli in zgledi naših učiteljev Šerka, Milčinskega in Trontlja in nadaljevati s to tradicijo.« Stališče, ki ga je sprejel senat, so pripravili izkušeni, ugledni zdravniki: prof. dr. Maja Ovsenik, prof. dr. Jože Balažic, prof. dr. Jadranka Buturović – Ponikvar, višja svetnica, izr. prof. dr. Urh Grošelj in prof. dr. Štefan Grosek, višji svetnik.

Rešitev v predlogu zakona, da bi bila pomoč pri samomoru in evtanazija zdravnikom naložena kot poklicna dolžnost, prof. dr. Švab vidi kot »nesprejemljiv pritisk na zdravništvo in na medicino kot stroko in je v nasprotju z načeli medicinske etike in profesionalizma, ki smo jim kot zdravniki in stroka zavezani že od takrat, ko se vpišemo na medicinsko fakulteto, še posebej pa potem, ko začnemo delati kot zdravniki.«

Kot pravi prof. dr. Igor Švab, razlogov predlagateljev zakona, zakaj so se odločili za predlog, ki močno posega v področje medicine, zakaj je bilo tako malo komunikacije z zdravniško stroko in kakšni so bili motivi predlagateljev, ne pozna: »V motive, zakaj so se odločili za tak predlog, se ne morem spuščati, ker jih ne poznam. Vem pa, da taka rešitev ni ustrezna. O tem govori tudi to, da so se v drugih državah odločili za drugačne rešitve, kjer ta usluga ne sodi v področje medicine in zdravstvenih storitev. Upam, da bomo do take odločitve prišli tudi v Sloveniji. In upam, da bo dialog obsežen, dolgotrajen in tak, da bomo prišli do nekega skupnega stališča, ki bo sprejemljivo za celotno družbo, tako medicino kot vse ostale in javnost.«

Dodaja še, da če se v Sloveniji na področju zakonodaje radi zgledujemo po Avstriji in Švici, bi bilo tudi tokrat pametno, da bi se zgledovali po njiju: »Rešitve, ki so tam uveljavljene, v ničemer ne ogrožajo pacientov, obenem pa puščajo to veliko etično stisko, ki jo bodo imeli zdravniki, ob strani.«

O argumentih predlagateljev, da je v zakonu vrsta varovalk, da ne bo prihajalo do zlorab, pa dr. Švab odgovarja: »Zelo se bojim, da bo prihajalo do zlorab in težav. In ko bo prišlo do zlorab v teh postopkih, bo odgovoren tisti, ki je tak postopek izvedel. In po tem predlogu, kot je zdaj predlagan, se bo na sodišču znašel zdravnik. Ne bodo se znašli predlagatelji zakona, ne bodo se znašli tisti, ki so zakon predlagali, niti tisti, ki bi tak zakon sprejeli. Skrbi me tudi tisto, na kar zdravniki že ves čas opozarjamo, da bo evtanazija pokazala tiste svoje stranske učinke, na katere ljudje sedaj ne pomislijo tako pogosto. Predvsem je to – širjenje indikacij za evtanazijo, evtanazijski mobing in cela vrsta drugi stvari.«

Zato je Stališče Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja posameznika: »Dosedanja praksa evtanazije v državah, ki jo izvajajo, je pokazala, da nobene varovalke ne morejo preprečiti zlorab. Glavna varovalka proti evtanaziji in prostovoljnem končanju življenja posameznika (samomoru) je, da zakona ni.«/LN/Vir: Zdravniška zbornica Slovenije