Gradec/Graz (Avs), 16. oktober 2023 – Avstrijski Kleine Zeitung je, 12. oktobra, objavil ugotovitve  študija Univerze v Gradcu, ki je preučila vodo okoli čistilnih naprav Leibnitz in Gössendorf. Ta študija naj bi pokazala, da tehnologija ne more odstraniti običajne industrijske kemikalije PFAS  (Per- in polifluoroalkilne snovi (PFAS) so velika družina tisočih umetnih kemikalij, ki se v družbi obširno uporabljajo in jih najdemo v okolju) iz vode.

PFAS naj bi se nahajal v embalažnem materialu, impregniranih oblačilih ali v električnih avtomobilih – torej v skoraj vseh področjih industrije. Vendar pa ne ostanejo samo tam, ampak so zdaj zaznane na skoraj vseh področjih našega okolja, vključno s hrano, živalmi in ljudmi. Tudi voda ni zaščitena pred onesnaženjem s PFAS, nasprotno. Študija Univerze v Gradcu, ki jo je opravila strokovnjakinja Viktoria Müller v okviru doktorske disertacije s kemikom Jörgom Feldmannom iz škotskega inštituta James Hutton, kaže na visoko koncentracijo okoljskega toksina in so ga našli tudi v Muri (p.p. se razume v delu reke Mure, ki po svoji 438 km dolgi poti teče skozi štiri države, Avstrijo (295 km), SLOVENIJO (98 km), Hrvaško in Madžarsko)

“V srednji Evropi je razmeroma malo podatkov o onesnaženju vode s PFAS,” pravi Feldmann. “Skupaj je 12.000 snovi, ki spadajo v to skupino, vendar konvencionalne metode odkrijejo le 10 odstotkov snovi v rutinskih testih.” Raziskovalna skupina je pod drobnogled vzela vodo v Muri okoli čistilnih naprav Gössendorf in Leibnitz. »Ugotovili so, da je koncentracija PFAS v prečiščeni vodi, tj. ko prihaja iz čistilne naprave, višja kot takrat, ko priteče,« pravi Feldmann. Poudarja pa, da to ne pomeni, da čistilne naprave dodatno onesnažujejo vodo. “Rezultati kažejo, da postopek čiščenja ustvarja nove PFAS iz tako imenovanih predhodnih snovi. Onesnaževalne snovi so bile torej že v vodi v drugačni obliki.”

PFAS ostanejo v telesu dolgo časa

Sedanja tehnologija čistilnih naprav torej ne more odstraniti snovi iz vode. V čistilnih napravah med drugim prihaja do kemične in mehanske separacije ter oksidacije. “V Nemčiji se trenutno postavljajo preskusne naprave, ki delujejo z ozonizacijo; pogovarjamo se s podjetjem v Porurju,” pravi Feldmann. »Ta postopek je bolj agresiven, vendar ga zakon ne zahteva,« dodaja raziskovalec. Kar je za Feldmanna zaskrbljujoče, je dejstvo, da so PFAS zelo mobilne kemikalije. “To pomeni, da lahko pridejo celo v podtalnico.”

Druga težava s PFAS je njihova dolgoživost. To potrjuje tudi Hans-Peter Hutter, specialist okoljske medicine na dunajski univerzi Med. “Imenujejo jih tudi” večne kemikalije “, izraz, ki mi ni všeč, ker kemikalije dejansko ne živijo večno, živijo pa zelo dolgo.” Večina PFAS ima nizko akutno toksičnost, kar pomeni, da nimajo kratkoročnih učinkov na zdravje zaradi nizke zaužite koncentracije. Dolgoročno lahko prekomerna izpostavljenost povzroči kronične simptome, pravi strokovnjakinja. “V človeškem organizmu imajo odpornost več let in se naselijo v jetrih, ledvicah in krvnih beljakovinah.”

Prepoved se razpravlja na ravni EU

S povečano izpostavljenostjo lahko PFAS med drugim moti presnovo maščob. Obstaja tudi veliko dokazov, da kemikalije vplivajo na imunski sistem in lahko vplivajo na porodno težo pri nosečnicah. “Toda to ne pomeni, da smo vsi zastrupljeni,” pojasnjuje Hutter. Raziskave pomagajo obveščati o ukrepih za zmanjšanje izpostavljenosti.

Na ravni EU trenutno obstajajo premisleki o prepovedi uporabe PFAS, kar je težko za podjetje, kot pravi Feldmann. “Te kemikalije se namreč uporabljajo v toliko panogah, da bi prepoved zahtevala radikalno spremembo, ker veliko izdelkov trenutno ni mogoče izdelati brez njih.” Vendar pa je zmanjšanje neizogibno, pravi Hutter. “Navsezadnje želimo zaščititi prihodnje generacije.”

Koncentracija PFAS v Muri v Leibnitzu in Gradcu je visoka, vendar ni t.i. »vroča točka«, kot pojasnjuje Feldmann. “Vrednosti so tam nekje, ki bi bile ugotovljene tudi v drugih velikih mestih,” pravi. Poleg tega so rezultati v Leibnitzu in Gradcu enaki, kar pomeni, da industrija v glavnem mestu države ne povečuje koncentracije. Po mnenju urada okoljske ministrice Ursule Lackner Štajerska problema ne more rešiti sama. “Potrebujemo vseevropske predpise. Kajti, če je izdelek, ki vsebuje PFAS, odobren za evropski trg, mu niti Avstrija niti Štajerska ne moreta preprečiti dajanja na trg.”

Znanstvenik Müller zdaj želi opraviti nadaljnje študije s pridobljenimi podatki. “Zdaj želim raziskati, ali lahko izboljšani filtrirni sistemi in obdelava vode z ozonom zmanjšajo koncentracijo PFAS.” Takoj, ko bodo na voljo novi, preizkušeni načini, se bo spreobrnila tudi Štajerska, poudarjajo v pisarni Lackner. »Dejstvo je, da morajo štajerske čistilne naprave ustrezati trenutnemu stanju tehnike.«

In naš zaključek k tej objavi Kleine Zeitunga?

Če je znano, da se nekateri PFAS kopičijo v ljudeh, živalih in rastlinah ter povzročajo toksične učinke, je treba postati tudi pri nas zelo pozoren. Namreč, PFAS pa vpliva na razmnoževanje in lahko škoduje razvoju ploda, ter da ta lahko povzroči raka pri ljudeh in da se sumi, da nekateri PFAS vplivajo celo na človeški endokrini (hormonski) sistem, se velja vprašati kaj se povezano s tem dogaja pri nas. Predvsem pa tudi to, da se reka Mura ne zaustavi na mejo z Avstrijo, ampak teče tudi po Sloveniji. Morda je ob povzetem članku to še dodatni razlog več, da ga velja objaviti tudi pri nas. Upajmo, da ne bomo edini./LN/Vir: Kleine Zeitung/