Na današnji dan, 8. januarja 1819 je umrl Valentin Vodnik (1758-1819) prvi pomembnejši slovenski pesnik, narodni preroditelj, učitelj, slovničar in urednik.

Valentin Vodnik se je rodil leta 1758 v Zgornji Šiški v Ljubljani. Kot duhovnik je deloval v Ljubljani, na Bledu, v Sori, Ribnici in od leta 1793 na Koprivniku nad Bohinjem, kjer je prišel v stik z Žigo Zoisom. Ta ga je takoj pritegnil k svojim literarnim in preroditeljskim načrtom.

Zois, okrog katerega je bilo zbranih več pomembnih imen slovenskega razsvetljenstva, je bil Vodnikov mecen vse do smrti. Pomagal mu je do premestitve v Šentjakob v Ljubljani, kjer je leta 1797 postal profesor na gimnaziji.

Vodnikovo delo je raznovrstno. Med letoma 1795 in 1806 je pisal Veliko in Malo pratiko. Bil je urednik prvega slovenskega časopisa Lublanske novice, ki je izhajal med letoma 1979 in 1800. Poleg pesmi je pisal tudi priročnike za slovnico, učbenike in celo knjigo receptov in priročnik za babice. Vodnik je sestavil nekaj učbenikov, med njimi tudi Abecedo za perve šole in slovnico Pismenost in gramatika za perve šole, v kateri je z zanosom pisal, da je treba “začeti vse nauke s tisto besedo, s katero nas je mati učila”.

Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesmi za pokušino. Vodnikova poezija je bila preprosta in nezahtevna, večinoma domoljubnega in satiričnega značaja.

Ena njegovih najbolj znanih pesmi, Dramilo, je pesniška spodbuda Slovencem, naj bodo ponosni na svojo deželo, jezik in dediščino. V času Ilirskih provinc se je Vodnik navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem naravnih pravic narodov. Dosegel je uvedbo slovenščine “kranjskega jezika”, kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem in postal celo ravnatelj in šolski nadzornik.

V novi oblasti je videl možnost, da se bo slovenski jezik uveljavil v šolstvu. Iz te naklonjenosti predvsem francoskim reformam v šolstvu je leta 1809 nastala pesem »Ilirija oživljena«, v kateri časti Napoleona kot znanilca svobode.

Avstrijci so mu sodelovanje s Francozi zamerili in ga ob vnovični vrnitvi predčasno upokojili. Vodnik je umrl 8. januarja leta 1819, pozabljen in izključen iz javnega življenja.

In še zanimivost. Valentin Vodnik je bil prvi pesnik, ki smo mu Slovenci postavili spomenik. Bil pa je tudi naš zadnji pesnik v knjižnem jeziku, v katerem je bila Ljubljana še Lublana in ljubezen lubezen.//LN/