Slovenija, 24. april 2024 – Zasavska Sveta gora ali s starejšim imenom Sveta gora nad Litijo je 852 metrov visok hrib, ki je na levi strani reke Save. Stari rudarji ji pravijo tudi knapovska pljuča, saj je prijetna izletniška točka za nedeljski izlet. Tu sta znana romarska cerkev Marijinega rojstva in planinski dom.
Sveta gora je po pravici eden najbolj obiskovanih razglednih hribov pri nas. Imeli boste občutek, da vidite vso Slovenijo, kar bo blizu resnici, zakaj stali boste blizu Geometričnega središča Slovenije. Od tu se razprostira razgled od Triglava do Pohorja pa vse tja do Snežnika. Gora je dostopna z avtomobilom iz treh smeri, na njo pa vodijo tudi številne pešpoti. Zelo lepa asfaltirana cesta vas bo pripeljala prav do vrha, tako rekoč do vhoda v cerkev.
Stara romarska cerkev ima zelo dolgo in zapleteno stavbno zgodovino. Posebnost te cerkve je, da jo obdaja mogočno obzidje, ki je nekoč služilo za obrambo pred turškimi vpadi. Ko je turška nevarnost minila, so ga deloma znižali. Na severni strani so ga pozneje podrli, ker so potrebovali prostor za dozidavo stranske kapele. Za obzidjem stoji zvonik, ki je v času turške nevarnosti služil kot obrambni stolp. Na njem so še danes ohranjene strelne line.
»Ob Marijinih praznikih so velika romanja na Sveto goro,« pravi Franci Petrič v knjigi Duša, le pojdi z mano. Cerkev je poznal že Janez Vajkard Valvasor, ki opisuje čudež pri takrat zelo poznani in priljubljeni Materi božji: »Ta cerkev je zelo slavna zaradi čudežev. Pred tridesetimi leti je neka žena oslepela. Več let je bila popolnoma slepa. Zaobljubila se je in v spremstvu treh duhovnikov obiskala cerkev. Po opravljeni pobožnosti je šla po golih kolenih trikrat okoli oltarja. Ko je prišla tretjič za oltar, je začutila, da je potegnil močan veter in ji odnesel pajčolan z glave. Ustrašila se je in zavpila. V tem trenutku pa je spet videla.«
Na tej izjemni razgledni točki je bila že predzgodovinska naselbina. Že pred drugo svetovno vojno so tu odkrili staro gradišče in grobove. Odkopani staroslovenski grobovi pričajo o zgodnji slovenski naselitvi. Kot domnevajo poznavalci, je bila prva cerkev še romanska, druga pa gotska. Od te je ostal prezbiterij, ki so mu v letu 1753 prizidali baročno ladjo.
Nekoč so bile v prezbiteriju okrog glavnega oltarja obešene številne zahvalne slike in napisi. Sem so prihajali romarji z vseh strani, posebno iz Vač, Moravč in Šmartnega. Mnogi so prinašali tudi sveče. Valvasor pravi, da je Marija plemenita Wittenstein leta 1660 v zahvalo, ker je čudežno ozdravela, prinesla dve veliki voščeni sveči na Sveto goro. Vsaka sveča je merila kar dva metra in bila dvajset centimetrov debela. Postavili so ju ob veliki oltar in ju prižgali. Tu sta več let goreli Mariji v čast.
Ko se pripeljemo na Zasavsko Sveto goro, nas najprej pozdravi Planinski dom na Zasavski Sveti gori, kjer je tudi manjše parkirišče. Prvo planinsko zavetišče je bilo v gospodarskem objektu poleg župnišča. Svoj dom so začeli graditi leta 1930 in ga dokončali naslednje leto. Med drugo svetovno vojno so kočo 15. maja 1943 požgali partizani, da se v njej ne bi nastanili nemški vojaki.
Leta 1946 so Tomazinovo kočo zasilno obnovili, še istega leta pa so začeli z deli za nov planinski dom na pogorišču nekdanje šole. Tri leta pozneje je bil dom dokončan in predan svojemu namenu. Vendar se je tudi slednjemu pripetila nesreča. V noči na 2. november 1974 je požar zanetila električna napeljava.
Sklenili so, da je dom potreben takojšnje obnove. S pomočjo dobrotnikov, ki so podarili les in ostale gradbene materiale, in prostovoljcev, ki so pomagali pri gradnji, so dom obnovili v pičlih dveh letih. Tako dom, kot ga poznamo danes, še vedno stoji nespremenjen že od leta 1976./Za vas se potepa Primož Hieng – tudi fotografije