Slovenija, 4. maj 2025 – Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem.

Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.

In kdo je pesnik, ki z nami vsako nedeljo “naredi” poetov korak? To je pesnik Srečko Čož, ki je tokrat za vas in za nas izbral te tri pesmi (so iz pesniške zbirke z naslovom Budne sanje):

JAZ SEM PESNIK

Že davno je tega,

spoznanje priletelo

mi je sapo vzelo,

seglo do srca,

vzplamtel je zanos,

zrasel ponos:

Jaz, da sem pesnik!?

Pesem pišem

v njih razmišljam

in trpim,

se v njih jezim,

v njih ljubim bolj

kot v resnici ljubim,

za sebe in za druge …

Kdo si ti, kaj je s teboj,

ki se zmrduješ

nad menoj

in nimaš bolj pomembnega v očeh

kakor posmeh,

ker jaz sem pesnik,

in ker pesmi pišem?

Ti pesnik nisi

pesmi ti ne pišeš,

s posmehom slabo si podobo rišeš!

Ne drezaj mi v veselje,

ne pljuvaj mi čez želje,

da ostanem

ali pa postanem pesnik,

da ne trpim

in se ne jezim!

Morda o nama kdaj,

kar tako,

napišem kaj,

kakšno rimo

na besedico – norost,

za primer:

molk do tebe je modrost!

STRAST

Si kot sonce,

greješ me …

Kot mati me spodbujaš …

Kot angel me čuvaš

in mi prebujaš

spečo srečo …

Spoznavam se,

ko gledam ti v oči,

in brez razlog razumem,

da čas vendarle

vseh ne zaceli bolečin.

Midva lahko,

midva lahko

le skupaj dava

slabemu slovo!

Lepšava s strastjo

si srečo:

da je kipeča,

da gori, da je svetlo,

saj čas teme

ne celi čast,

in slast srca

je vselej strast;

naj teče najin čas

ubrano,

naj v njem ne bo

prav nič zlagano.

SAMA DOMA

Sama si doma

in malo se pustiš prositi,

da greva kam, kar kam,

vsaj kavico popiti,

da se skrbi odkrižava,

da greva ven,

da želje si približava

in bova v njih,

vsaj v njih,

kot vselej,

več kot prijatelja …

Sama sva doma,

težko mi je prositi,

poskušam te nagovoriti,

da se obleči in priteči

do mojega srca,

da se vidiva

in greva kam, kar kam,

kjer bova,

kot vselej,

več kot dva

prijatelja …

Ko sama si doma,

si radoživa vsa,

le majhen telefonček

je sladek ti bonbonček

za izgovore srca

ker se ti ven ne da –

jaz pa grem kar kam,

kot vselej,

s seboj s vzamem psa,

prijatelja,

da sam ne bom doma.