Slovenija, 8. maj 2025 – Jezero Kreda v dolini Radovne nekje na sredi poti med Mojstrano in Zgornjimi Gorjami ni uradna turistična točka. Kaže le na dobro voljo lastnika zemljišča, ki (še vedno) dovoli, da to zanimivo in nenavadno, za nekatere tudi zdravilno jezero obiskujejo. A na občini Gorje, kamor spada jezero, niso najbolj navdušeni nad obiskom, še manj pa nad določenimi obiskovalci.

V bistvu sta na tem koncu dve jezeri z enakim imenom. Manjše jezero Kreda je blizu Mojstrane, večje, ki v poletnih mesecih privlači tiste, ki si želijo sončiti in kopati, pa je v dolini ene najlepših alpskih rek, ki teče tudi skozi slovito sotesko Vintgar pri Bledu.

Kreda je v bistvu majhno umetno jezero, ki je svoje ime dobilo po kredi, ki so jo tam kopali za izdelavo cementa od konca 19. stoletja pa vse do leta 1985. Geološke raziskave so že mnogo pred tem razkrile, da so v okolici Mojstrane in Radovne njene bogate zaloge. »Leta 1889 je na Dovje iz Mödlinga pri Dunaju prišel inženir Amman, ki je dobil koncesijo za dostavo cementa. Na Jesenicah so takrat namreč začeli graditi jeklarno s Siemens-Martinovimi pečmi,« se spominja Franc Voga, avtor knjige Mojstrana, njen nastanek, razvoj in turizem. »Ker je bil železniški prevoz takrat razmeroma drag, se je odločil uporabiti domače vire.« Tam, kjer je stala cementarna, je bil v srednjem veku postavljen plavž, pozneje, ko so železovo rudo izčrpali, pa so postavili fužine – predelovalnice grodlja (surovega železa), a so jih do leta 1888 zaprli.

Med kopanjem krede se je ustvarila vdolbina, ki se je počasi napolnila z vodo. Tako je nastalo jezero. Izkopavanje se je končalo zaradi slabega zaslužka in naravovarstvenih skrbi, saj je jezero v Triglavskem narodnem parku. Trenutno je območje jezera v zasebni lasti, mnogi obiskovalci doline pa se v poletnih mesecih v njem kopajo. Danes je jezero z mokrišči, ki ga obdajajo, pomemben življenjski prostor za dvoživke, kot sta navadna žaba in navadna krastača.

Starejši prebivalci Mojstrane se spominjajo zdravilnih učinkov, ki naj bi jih imela voda. Rane in praske na takrat še otroških telesih so se jim nenavadno hitro celile. Prav tako hitro so izginjali tudi mozolji, kar je bilo še posebej privlačno za mlade. Tudi sicer so bili mladi pogosti obiskovalci jezera Kreda, saj so tu preživljali svojo mladost; v Kredi so se kopali ne glede na vreme. V dežju je bila voda celo toplejša. Kadar je bilo sončno, je bilo na bregu okoli jezera toliko ljudi, da si težko našel prazen kotiček.

Domačini pravijo, da so se kot otroci veliko lovili po gozdu, si pridelali veliko prask in ran, a so po kopanju v jezeru hitro izginjale. Včasih je imel kdo kako bradavico, pa je nenadoma ni bilo več in tudi koža z mozolji se je presenetljivo hitro očistila.

Kredo so zelo radi obiskovali tudi beograjski študentje iz nekdanjega zdravilišča Sonje Marinković, ki so bolehali za tuberkulozo. Upravnik jim je sicer prepovedal kopanje v jezeru, kajti takrat o tuberkulozi še ni bilo toliko znanega, pa se je bal, da bi okužili druge kopalce, ampak mladi so kljub temu prihajali. Pravili so, da so se po kopanju veliko bolje počutili in da so lažje dihali.

Svojo zgodbo o jezeru Kreda poznajo na občini Gorje, kjer je višji svetovalec II Drago Bregant zapisal: »Po prenehanju izkopa, ko so vodo črpali iz jame, je izkopno jamo trajno zalila voda. Izkop krede se je začel tam nekje v tridesetih letih prejšnjega stoletja na pobudo inovativnega gospoda, ki se je pisal Šanca, na zemljiščih zasebnih lastnikov, po vojni je sledila nacionalizacija podjetja. Po propadu podjetja, zalitju vode in družbenih spremembah je sledila denacionalizacija. Dedni upravičenci so po dveh prvotnih lastnikih dobili vrnjena zemljišča skupaj z jezerom., ker ne gre, oziroma ni šlo za grajeno vodno javno dobro. Dobrohotnost enega lastnika dopušča dostop ter rabo travnika.«

Čeprav je okolica jezera Kreda naravnost očarljiva, pa na tem območju ne gre brez problemov. Tako meni Bregant: »Problem je parkiranje, pojavlja se objestnost obiskovalcev na celotnem območju, opozarjam še na neurejenost sanitarij. Poleg tega je območje pod režimom Triglavskega narodnega parka.«

Ob obisku opažajo veliko nepravilnosti, ki ne spadajo v tako rekoč predalpski svet. V zraku se širi vonj po kremah za sončenje, marsikaj se dogaja za grmovjem in mejicami, opazili so celo skupino mladcev iz središča Slovenije, ki so se tu ustavili na izletu z avtobusom, da o tropu psov, ki lajajo in niso v najboljšem odnosu, niti ne govorimo. To ni ravno vzpodbudno za lastnika, ki sicer dovoli obiskovanje jezera. Vprašanje pa je: do kdaj še?/ Za vas se potepa: Primož Hieng