Slovenija, 24. maj 2025 – Kot pravi analiza Statističnega urada je lani v Sloveniji pomoč na domu zaradi dolgotrajne telesne ali duševne bolezni, invalidnosti ali starosti lani potrebovalo 5 % gospodinjstev. Ob tem pa ugotavlja, da je javni prevoz uporabljala le ena petina oseb, ki jim ta možnost pripada, ali so to uporabljali manj kot enkrat na mesec.

Zdravstveno nego in/ali socialno oskrbo na domu prejemal večji delež gospodinjstev kot pred 8 leti

Delež gospodinjstev, v katerih je živela vsaj ena oseba, ki je potrebovala pomoč zaradi dolgotrajne telesne ali duševne bolezni, invalidnosti ali starosti, je bil lani 5-odstoten, kar je približno enako kot v letu 2016, ko smo prvič zbirali te podatke. Izmed teh gospodinjstev jih je 46 % prejemalo formalno oskrbo na domu, kar vključuje zdravstveno nego in/ali socialno oskrbo, ki jo izvajajo zunanji, usposobljeni in plačani izvajalci (tj. patronažna medicinska sestra, babica na domu, socialni oskrbovalec, osebni asistent, oskrbovalec družinskega člana). V primerjavi z letom 2016 se je delež takih gospodinjstev povečal za 18 odstotnih točk (2016: 28 %).

Zdravstveni del oskrbe na domu (npr. nega rane, odvzem krvi, urina, blata za laboratorijske preiskave, merjenje krvnega pritiska, lajšanje bolečin, dajanje zdravil, injekcij ipd.) je prejemalo 28 % gospodinjstev z osebo, ki je potrebovala oskrbo na domu ali za 11 odstotnih točk več gospodinjstev kot pred 8 leti (2016: 17 %).

Socialni del oskrbe, ki vključuje osnovna in podporna dnevna opravila, je prejemalo 34 % gospodinjstev, kar je za 18 odstotnih točk več kot v 2016 (16 %). Osnovna dnevna opravila (npr. pomoč pri hranjenju, pitju, umivanju, oblačenju, slačenju, gibanju, pripravi na spanje, menjava plenic) je prejemalo 23 % gospodinjstev, podporna dnevna opravila (npr. priprava in postrežba obrokov, dostava obrokov, pomoč pri gospodinjskih opravilih, nakupovanje, prevozne usluge, druženje) pa 25 % gospodinjstev z osebo, ki je potrebovala oskrbo na domu.

Nekatere storitve formalne oskrbe so bile krite iz zavarovanj, preostale je bilo treba doplačati oz. plačati. 44 % gospodinjstev je del storitev (do)plačalo (del je bil sofinanciran), za 40 % gospodinjstev so bile te storitve krite iz obveznega socialnega zavarovanja ali prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, 16 % gospodinjstev pa je moralo vse storitve formalne oskrbe plačati v celoti.

Med gospodinjstvi, v katerih je živela oseba, ki je potrebovala tako pomoč, a formalne oskrbe ni bila deležna (niti zdravstvene nege niti socialne oskrbe) oz. je ni prejemala v zadostnem obsegu, je 24 % gospodinjstev izrazilo, da bi formalno oskrbo želela prejemati oz. bi si jo želela prejemati v večjem obsegu (npr. pogosteje, več ur); to je za 2 odstotni točki več kot v letu 2016 (22 %). Med razlogi, zakaj je niso bila deležna oz. je niso bila deležna v večjem obsegu, so prevladovali finančni razlogi.

Podaljšano bivanje in/ali druge oblike organiziranega otroškega varstva niso predstavljala velikega bremena za gospodinjstva

V podaljšano bivanje oz. varstvo pred poukom in po njem in/ali v kakršno koli drugo obliko organiziranega otroškega varstva je bilo lani vključenih 31 % otrok, starih do vključno 12 let. Ta delež je ostal približno enak kot v 2016 (30 %). Vrtec kot najpogostejša oblika varstva otrok do odhoda v šolo ni vključen. Med druge oblike organiziranega varstva spadajo cicibanove urice, ure pravljic, dnevno varstvo, varstvo v posebnih dnevnih centrih ipd. Za 78 % otrok so starši oz. skrbniki plačevali stroške storitev oz. spremljajoče stroške, npr. stroške kosila, malice in druge stroške, povezane z varstvom. Stroške, povezane s takimi oblikami otroškega varstva, je brez težav (lahko oz. zelo lahko) plačevalo 64 % gospodinjstev, dokaj lahko 20 %, z manjšimi težavam 12 %, težko oz. zelo težko pa 4 % gospodinjstev z otroki (starimi do vključno 12 let).

Več kot šest od desetih oseb javnega prevoza ni uporabljalo

V obdobju enega leta pred anketiranjem v 2024 je javni prevoz (avtobus, vlak, šolski prevoz) vsak dan uporabljalo 6 % oseb, starih 16 let ali več, tedensko (vendar ne vsak dan) 7 %, mesečno (ne vsak teden) 9 %, manj kot enkrat na mesec 16 %, nikoli pa 62 % oseb.

Med tistimi, ki javnega prevoza niso uporabljali oz. so ga uporabljali manj kot enkrat na mesec, je četrtina kot glavni razlog navedla, da bi za pot porabili preveč časa, 15 % jih je poročalo, da na njihovem območju javni prevoz ni na voljo, 8 % jih je omenilo, da avtobusi oz. vlaki ne vozijo dovolj pogosto, za 2 % oseb je bil dostop do postaje otežen, manj kot 1 % oseb je menilo, da je javni prevoz predrag, prav tako manj kot 1 % zaradi skrbi glede varnosti. Preostali (49 %) so za neuporabo navedli druge razloge, kamor v največji meri spadajo tisti, ki so za pot raje uporabili avtomobil.

Za več kot 8 od 10 gospodinjstev (84 %), v katerih je vsaj en član redno uporabljal javni prevoz (takih gospodinjstev je bilo 38 %), stroški, povezani z javnim prevozom, sploh niso bili breme. Po drugi strani so bili srednje veliko breme za 14 % gospodinjstev, za 2 % pa veliko breme.

Subjektivni občutek diskriminacije nizek

V letu 2024 smo prvič merili tudi subjektivno občutenje diskriminacije. Diskriminacija pomeni neenako obravnavanje v primerjavi z nekom drugim zaradi različnih osebnih okoliščin, npr. starosti, spola, oviranosti zaradi zdravstvenih težav, rase ali etničnega porekla, verskega prepričanja, spolne usmerjenosti, izobrazbe, dohodka, družbenega položaja. Za diskriminacijo gre, kadar se oseba osebno čuti prizadeto oz. prikrajšano zaradi dejanj nekoga, ki opravlja javno funkcijo (npr. osebi niso želeli ponuditi storitve ali so ji jo prenehali nuditi, daljša čakalna doba, višje plačilo za storitev).

Da so se v obdobju enega leta pred anketiranjem v 2024 čutile diskriminirane, tudi če samo enkrat bodisi pri uporabi javnih storitev, pri stiku z osebo iz izobraževalne ustanove ali na javnih krajih, je menilo 5 % oseb, starih 16 let ali več. Preostali se niso počutili diskriminirane oz. niso uporabljali omenjenih storitev.

Deleži oseb, starih 16 let ali več, ki so občutile diskriminacijo, so bili naslednji:

9 % med osebami, ki so v zadnjih 5 letih najemale oz. poskušale kupiti stanovanje ali hišo (take opravke je imelo 10 % oseb);

4 % med osebami, ki so v obdobju enega leta pred anketiranjem v 2024 potrebovale storitve upravne enote, krajevnega urada ali občine, zdravstva, centra za socialno delo, zavoda za zaposlovanje, policije ipd. (takih je bilo 66 % oseb);

2 % med tistimi, ki so imeli stik z osebo iz izobraževalne ustanove, npr. šole, fakultete, univerze, kot dijak oz. študent ali kot starš oz. skrbnik v obdobju enega leta pred anketiranjem v 2024 (take stike je imelo 27 % oseb);

2 % na javnih krajih, kot so trgovina, kavarna, restavracija in objekti, namenjeni za šport ali prosti čas.

Na vseh štirih področjih merjenja občutenja diskriminacije so kot glavni razlog prevladovali drugi razlogi (npr. dohodek, poklic, raven izobrazbe, zunanji videz)./LN/Vira za objavo SURS/