Slovenija, 15. junij 2025 – Pravijo, da pesnik nikoli ne nagovarja »vseh povprek«, pač pa le izbrance po duhu, zato naj bi bil mnogim tudi težko razumljiv. A mi smo našli pesnika, ki svoja čustva izraža z besedami, ki so razumljive vsem.
Gre za pesnika, ki je avtor enajstih pesniških zbirk: Sava šumi, Romantičen večer, Budne sanje, Pot do neba, Sopotniki, Srce na zidu, Odsev vrednot, Nadahnjenje, Ko te ni, Sem in Dar.
In kdo je pesnik, ki z nami vsako nedeljo “naredi” poetov korak? To je pesnik Srečko Čož, ki je tokrat za vas in za nas izbral te tri pesmi, in sicer:
STARA LJUBLJANSKA ZALJUBLJENCA
Starejša sva
in redno se sprehajava,
si z besedami ugajava;
lep je svet, za znoret:
v stolnici odbija pet.
Vsak od naju,
kakor v tistem davnem maju,
se nasmehne gostu, ki ga srečava,
in naju gleda pomenljivo,
kot da je nekaj zanimivo, neminljivo,
svet je od lepega zadet!
Menda zaobljube dragocene
se s ključavnico zaklene
na Mesarskem mostu.
Jih bova še midva,
sveže vselej sva zaljubljena?
Še prej na Zmajski most zavijva,
eno pivce spotoma popijva,
spet ob Zmaju drug v drugem kaj odkrijva,
pa po reki se navzgor zazriva;
naj dol povratek bo pod roko
in glejva se globoko,
globoko…
Ključavnico pa pozabiva,
zaobljube v ušesa posadiva –
da se slišijo v vsakem maju,
nad nama tam visoko,
kjer se na kakšnem novem mostu,
v nevidnem raju,
nad to reko –
spet dobiva…
POJDIVA SE SPREHAJAT
V mestu čas
se nama nikdar ne ustavi,
skrivnosten pravi
glas njegov:
pojdiva se sprehajat,
dajta se razdajat
ulicam in hišam!
Pustiva se osvajat,
dajva se razvajat,
da veselje zakipi!
Z mehkimi rokami
in brez najstniške treme
darujva objeme!
Naj bodo koraki
brez težnosti –
z valovi nežnosti!
Sproščena,
ne narejena,
brez skrbi – pojdiva!
Podariva ušesa
mestnim ulicam
in hišam,
povejva, da naju razganja,
da še v nama gori,
da imava oči,
da tu so nebesa,
kjer se še sanja,
in misel poklanja –
dobre ljudi.
A mestne ulice in hiše
meglice vse bolj v spanec rišejo
dolga zadnja leta.
Gre za nemoč,
da obiskujem
mestne ulice in hiše,
le obete po sprehodih kujem?
Kot da je v dan in noč
odločitev majhna ujeta,
naj se oblečem in obujem…
Sanje so pristale,
med oblaki,
ti pa so nekam šli,
kakor najini koraki,
ki jih že dolgo v mestu ni.
PRESNETO
Presneto, presneto,
vse bolj je napeto,
nihče več ne ve,
kaj bo in kaj ne!
Kakšna bo družba,
ali bo služba?
Se komu začenja kar blesti,
ker nima kaj jesti.
Presneto, presneto,
poštenje ni sveto,
v brezup je ujeto,
potrpljenje načeto…
Le zase kdo miga,
ga za druge ne briga,
osamljen si raje,
postavlja ograje…
Se kdo večkrat priduša,
premalo posluša,
marsikoga kopira –
se vase zapira.
A pride spočeto
leto zavzeto,
ko z delom bo vneto
stanje zagreto!
Takrat stran ograje,
stran vse izdaje,
strah se zamaje,
pride obet,
in narod objet!
Presneto, presneto,
naj bo kmalu začeto:
odklenite vrata –
stopite iz blata!