Slovenija, Bohinj, 26. junij 2025 – Ko se iz Stare Fužine v bohinjskem kotu pripeljemo v bližnji Studor, nas najprej pozdravijo njihovi znameniti kozolci in nekaj več kot tisoč metrov visoki istoimenski hrib z značilno stožčasto obliko. Studor v Bohinju, kot se vas uradno imenuje, ima še eno znamenitost. To je Oplenova hiša, ki je v srednjem delu vasi.

Oplenova hiša je bila zgrajena na začetku 19. stoletja na mestu starejše lesene hiše. Pri obnavljanju hiše so našli vdolbino za darila na spodnjem nosilnem tramu v bohkovem kotu v ‘hiši’ in živalsko čeljust v zidu pri stopnicah v klet, kar verjetno predstavlja prvoten način zavarovanja hiše pred nesrečo. V veži in kuhinji so našli več kovancev iz 19. stoletja.

Danes je nekdanja domačija Žmitkovih muzejski objekt Gorenjskega muzeja iz Kranja. »Leta 1883 je lastnik hiše ter pripadajočih treh travnikov in sedmih parcel gozda postal Andrej Žmitek, ki je leta 1884 k hiši dozidal še gospodarsko poslopje,« pove Barbara Resman, oskrbnica Oplenove hiše. »Na začetku 20. stoletja je bil lastnik hiše Johan Oplen, po katerem je dobila domače ime. Po velikosti gospodarskega poslopja lahko sklepamo, da ji je prvotno pripadalo precej obdelovalne zemlje. Posestvo Oplenovih so nato postopno razprodajali.«

V zakonu z Marijo, rojeno Cerkovnik, iz Kamenj v spodnji bohinjski dolini, so se jima rodile tri hčere. Leta 1897 se je rodila Marija – klicali so jo tudi Micka ali Mina –, leta 1900 Helena ali Lenčka in leta 1903 Ivana, tudi Ivanka ali Johana. Oče je ob kmečkem delu iskal dodaten zaslužek, zato je postal eden izmed delavcev pri gradnji predora za železniško progo Jesenice – Trst. Zaradi velike izčrpanosti od dela je zbolel in junija 1906, teden dni po slovesnem odprtju proge, umrl. Oplenova hiša je tako izgubila zadnjega moškega gospodarja. Ker pri Oplenovih ni bilo več domače moške delovne sile, je gospodarska moč kmetije vse bolj zamirala.

»Mama Marija se ni nikoli več poročila,« pove Resmanova. »S službo babice je preživljala sebe in hčerke, travniki in gozd pa so jim pomenili dodaten vir zaslužka. Prodale so nekaj parcel, pa tudi v hlevu je bilo vse manj živine; ostal je le en prašič in nekaj koz.«

Čas med obema vojnama je minil brez poroke v hiši. Helena je bila kuharica na žandarmerijski postaji v Bohinjski Bistrici, Ivana je šla po svetu, Marija pa je ostala doma pri materi. Leta 1940, po materini smrti, je nova lastnica hiše in gozda postala Marija. Sestri Helena in Ivanka sta si razdelili travnike, imeli pa sta tudi zagotovljeno bivališče v kamri.

Leto 1945 so dočakale doma na pragu starosti. Helena je zaradi gluhosti po četrt stoletja službovanja dobila skromno pokojnino. Marija je z novo oblastjo sklenila pogodbo, po kateri je za slabe tri hektare gozda prejemala socialno podporo do smrti. Ivanina usoda je manj znana, umrla je kmalu po drugi svetovni vojni.

Leta 1970 so hišo prepisali na sorodnico po mamini strani, ki je za zadnjo stanovalko Heleno skrbela do svoje smrti. Od februarja 1974, ko se je Helena preselila k sorodnikom, v Oplenovi hiši ne živi nihče več. »Leta 1991 smo hišo po obnovitvenih delih, ki so preprečila njeno propadanje, preuredili v muzej bivalne kulture z začetka 20. stoletja in jo odprli za javnost. Večina razstavljene opreme in vse pohištvo je zapuščina zadnjih lastnikov,« pravijo v Gorenjskem muzeju.

Oplenova hiša pod skupno streho združuje bivalne in gospodarske prostore. Dovoz po mostu na skedenj nad hlevom je speljan mimo bivalnega dela. Stavba je zidana in kombinirana z lesom, pokrita je s skodlami. Bivalni del sestavljajo veža s črno kuhinjo, ‘hiša’, kamra, podstrešje in klet.

V črni kuhinji so tri kurišča: odprto ognjišče, kurišče za peč in zidan kotel za kuhanje prašičje hrane. Dim se je iz črne kuhinje valil pod stropom na podstrešje. Hiša je osrednji bivalni prostor z mizo pod bohkovim kotom, klopmi in lončeno pečjo z ležiščem nad njo. V prejšnjem stoletju so v zimskem času v hiši tkali, o čemer danes pričajo razstavljene statve. Kamra je bila predvsem spalnica. Hlev je dokaj velik, nad njim je skedenj, kjer je tako kot nekdaj shranjeno kmečko orodje in pripomočki.

Poleg Oplenove hiše sta v Bohinju še muzej Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, kjer pripravljajo predstavitev celotne zgodovine Bohinja od prve poselitve v železni dobi pa vse do druge svetovne vojne, in Planšarski muzej v Stari Fužini./Za vas se je potepal Primož Hieng/